19. april 2020
Po mesecu dni karantene zdaj že pošteno pogrešam pristne, osebne, fizične stike z ljudmi. Ko bo tega konec, bom po mojem vse svoje študente in prijatelje objemala in to kar vsakega posebej po pol ure! Seveda se slišimo preko Skype-a, s katerim se da presenetljivo dobro delati, vendar nič ne more nadomestiti osebnega stika, potrebnega pri poučevanju tako osebnih in čustveno izraznih predmetov, kot je glasba.
Vsakodnevno življenje se nadaljuje, a malo drugače. Zjutraj sem učiteljica 3. razreda in vzgojiteljica. Medtem ko prvemu sinu predstavljam šolske naloge, se z drugim igram Monopoly/Catan/šah/tarok … tako zamotim mlajšega, da ne nagaja starejšemu bratu. Po kosilu sem profesorica glasbenih predmetov glasbene šole in športa, proti večeru pa postanem profesorica solo petja. Občutek imam, da non-stop mislim na hrano, kuham, pečem in še čistim, perem. Hiša še nikoli ni bila tako lepo pospravljena!
Dnevi so tako vseeno polni in težko najdem čas zase. Predvsem motivacijo, da delam ali vadim zase – ponovno vidim, da potrebujem cilje, projekte, kontakt s publiko, da lahko optimalno delam… Nastopanje »v živo« preko digitalnih naprav očitno ni zame. Srčno upam, da bomo lahko vsi umetniki čimprej stopili nazaj na oder. Mislim, da že vsi pogrešamo »live« koncerte in druge prireditve. Čeprav so številne ustanove zagotovile svoje produkcije za ogled na spletu, se mi zdi, da jih niti ne želim gledati iz udobja svojega kavča v pižami in čakajoč, da še otroci vdrejo s prošnjo za sladoled ali risanke. Enostavno ni isto. Raje še malo počakam in potem hodim na vsaj pet koncertov na teden! Zame je eno izmed vznemirljivosti koncertov v živo ta kolektivna izkušnja z občinstvom. Izvajalci začutimo energijo občinstva, prav tako kot ko smo del občinstva, začutimo in prispevamo k tej energiji, kar posledično napaja predstavo. Vse to in še veliko več – dihanje z orkestrom, pevcem, izvajalcem; občutek zvočnih valov in vibracije, ki odmeva v ušesih in telesu; doživljanje veličastnosti ali intimnosti igralske zasedbe in prizorišča – vse to se izgubi v posneti (čeprav »v živo«) predstavi. Nikoli ne bi gledala recimo Lieder eines fahrenden Gesellen, Carmino Burano ali Turandot na posnetku – to je treba doživeti LIVE! Zdaj, ko ne smemo nastopati v živo, sem prepričana, da bodo ljudje (še) bolj cenili naše delo, ko se bomo umetniki ponovno vrnili na delo.
Prav zaradi teh razlogov ne mislim organizirati 2. slovenskega spevSLAMa, ki bi moral potekati v teh dneh, preko digitalnih medijev. Značilnost spevSLAMa je ta, da pride občinstvo iz vseh koncev Slovenije navijat za svoje favorite in uživat v novi slovenski glasbi. Med glasovanjem je čas za kozarec vina in za razpravljanje o tem, kaj smo slišali – izvedba, kompozicija, tekst – skratka, velik del dogodka je prav druženje in ne želim prikrajšati poslušalce za to izkušnjo in jo nadomestiti z dogodkom preko Facebooka ali podobno. Slovenska glasba in občinstvo si zaslužita več! Zato, takoj ko bo spet dovoljeno zbiranje do 150 ljudi, bo ekipa spevSLAMa objavila nov datum in prizorišče za letošnji dogodek. To bo lahko zelo hitro, vse imamo že pripravljeno, vsi smo namreč »na čakanju«.
Koncerti vedno potrebujejo veliko priprav – tako je bilo tudi s koncertom, ki sem ga pripravila za letošnje 35. Slovenske glasbene dneve s programom: samospevi Beethovna, Wolfa, Schuberta in Hüttenbrennerja. Hüttenbrenner je živel na Štajerskem in uglasbil kar 140 pesmi štajerskega pesnika Ferdinanda von Rasta ter bil dober prijatelj Beethovna in Schuberta. Skoraj nemogoče je bilo izbrati samospeve iz rokopisa, a potem, ko sem dobila notografiran zapis se je izkazalo, da so samospevi zelo kvalitetni in sem se že prav veselila, da jih bom premierno predstavila v Ljubljani. Zdaj bo ta koncert prestavljen na naslednje slovenske glasbene dneve, aprila 2021. V Novi Gorici naj bi maja nastopila s kvartetom Dissonance s pesmimi slovensko – kanadskega skladatelja Marjana Mozetiča: Walt Whitman Songs ter Schönbergovo op. 10, št. 2 za godalni kvartet in sopran. Enostavno odlična glasba (za v živo!) in upam, da bomo našli nov termin. Za koncerte, ki naj bi potekali Milanu, Zagrebu in drugod po Sloveniji, tudi iščemo nove datume.
Te dni, ko spremljam kako se razne države spopadajo z virusom, sem prav hvaležna, da sem v tej majhni deželi, Sloveniji. Čeprav težave so in še bodo, se nikakor ne da primerjati razmer, v katerih so se znašli moji prijatelji umetniki v ZDA. Težko mi je, ko gledam njihovo borbo za finančno preživetje. Vsi vemo, kakšen je odnos v Severni Ameriki do kulture na splošno. Zdaj, ko ta sicer bogata ponudba kulturnih dogodkov tudi pri nas ni več na voljo, se moramo toliko bolj zavedati, kako nujen je ta del naše identitete. Verjetno se bodo vsi drugi vidiki družbe vrnili v normalno stanje pred epidemijo, vendar je kultura tisto, kar nas združuje kot narod, kot vrsto. V teh težkih časih se obrnemo na kulturo, v kakršni koli obliki jo lahko dobimo. Upajmo, da bodo vsi tudi pozneje razumeli, kako je kultura pomembna družbi. Zanjo se bo treba še naprej boriti.
Obvezne ponedeljkove kavice s prijatelji se nadaljujejo preko video klicev. Cele dneve lahko nosim najljubše razpadajoče kavbojke in isti mehki pulover, koža se obnavlja, ker je make-up zdaj »na minimum«, jem (še bolj) zdravo, ker vse pripravim doma, prvič sem spekla kruh (ja, priznam). Veliko razmišljam, načrtujem za nazaj, za naprej… Ko se pogovarjam s sosedi (na razdalji 2 metrov, seveda), vsi skupaj že zelo pogrešamo gledališče in koncerte. Zaenkrat lahko pri nas vsak večer ob 19h uživamo pri »koncertih z balkona«. To nam pripravi skupina »ujetih« študentov iz Španije. Zadnjič so se naučili tudi eno slovensko … Dajmo še malo zdržat! Ostanimo zdravi in optimisti, da bomo lahko s polnim zagonom ponovno začeli skupaj ustvarjati.
Theresa Plut
