12. april 2019
To je najbolj običajno vprašanje, ki mi ga zastavljajo. Ne le glasbeni laiki, tudi marsikateri profesionalni glasbenik za to glasbilo še nikoli ni slišal. Odgovor se mi zdi povsem enostaven, pa vendar je nekomu, ki z godbeništvom nima stika, težko kratko in jasno odgovoriti. Neuki sogovorniki so najbolj zadovoljni z enostavnim odgovorom »Ta velika trobenta«, čeprav je ravno ta odgovor popoln strel v prazno. Kaj torej je to »čudo«?
Evfonij je razmeroma mlado glasbilo. A to ne pomeni, da je novodobno odkritje. Je le končni rezultat razvoja na področju tenorskih koničnih trobil, ki sta mu v preteklosti trdne temelje tlakovala serpent in ofikleida.
Serpent
Najstarejši predstavnik te družinske veje je serpent, leseno baročno trobilo s konično cevjo, ki se večkrat ukrivi in po obliki spominja na plazečo se kačo. Od tod tudi ime. Ustnik in dolžina cevi, s tem pa tudi tonski razpon, sta že zelo primerljiva z evfonijem. Prva omemba serpenta sega v leto 1690. Glasbilo so uporabljali za podporo tenorskim in tudi basovskim linijam v cerkvenih zborih, mesto pa je kmalu dobil tudi v različnih vojaških glasbenih zasedbah. Serpent so v svoja dela vključevali že Georg Friedrich Händel – Kraljevi ognjemet (1749), Ludwig van Beethoven – Vojaška koračnica (1816), in Richard Wagner – Rienzi (1842). Glasbilo pa je imelo kar nekaj tehničnih pomanjkljivosti. Dobro je dokumentirano, da je bil serpent precej neudoben za igranje. Predvsem zaradi sistema luknjic (tako kot kljunasta flavta še danes), ki so bile med seboj precej razmaknjene. Drža in manevriranje sta bila zaradi tega zelo otežena. Uporabo serpenta je na začetku 19. stoletja postopno izrinila ofikleida.
Ofikleida
Neposredni, tehnično dopolnjen naslednik serpenta je bila ofi kleida, na kar opozarja že ime samo. Grški pomen imena je namreč kača z zaklopkami. V tistih časih je bilo poimenovanje glasbil latinskega ali grškega izvora očitno zelo v modi. /…/
Ofikleida
Evfonij med simfoniki
Čeprav evfonij ni v redni zasedbi simfoničnega orkestra, so ga v nekatera svoja dela vključevali že Gustav Mahler (Simfonija št. 7), Bela Bartok (Romunski plesi), Leoš Janaček (Sinfonietta), Richard Strauss (Don Kihot), Gustav Holst (Planeti), Modest Musorgski (Slike z razstave), Dmitrij Šostakovič (Zlata doba). A tudi ta trend se postopno spreminja, saj je čedalje več sodobnih skladateljev, ki partituram svojih simfoničnih del dodajo evfonij. /…/
Luka Einfalt
Dodaj komentar