4. junij 2026
Skladatelj Dušan Bavdek je letošnji prejmnik Kozinove nagrade, s katero Društvo slovenskih skladateljev nagrajuje svoje člane. Nagrado mu je komisija namenila za glasbeno-scenska dela in opus, ki črpa iz narodne zakladnice.
Utemeljitev pobude Društva slovenskih skladateljev za podelitev Kozinove nagrade Dušanu Bavdku:
Dušan Bavdek sodi med najvidnejše slovenske skladatelje srednje generacije. Njegov ustvarjalni opus zajema operna in glasbeno-scenska dela, dela za simfonični, godalni in pihalni orkester, instrumentalne ansamble, komorne in vokalne zasedbe ter vrsto solističnih del. V njih dosledno povezuje različne obstoječe kompozicijske postopke z estetskimi izkušnjami glasbe 20. in 21. stoletja, znova in znova pa se vrača k ljudskemu izročilu in umetniški dediščini slovenskega prostora ter ju oživlja za sodobnega poslušalca. Prav ta naveza – sodobni glasbeni jezik, ki diha z narodno zakladnico – je rdeča nit, zaradi katere mu Društvo slovenskih skladateljev podeljuje 33. Kozinovo nagrado za glasbeno-scenska dela in za skladateljski opus, ki črpa iz slovenske kulturne in narodne dediščine.
V središču nagrajenega opusa stojita dve glasbeno-scenski deli, ki sta nastali iz istega ustvarjalnega vzgiba, a vsako po svoje. Operno-baletna pravljica Gospod in hruške (2018) je zrasla neposredno iz slovenske ljudske pesmi in pripovedke; skladatelj je po ljudski predlogi, v katero je vtkal tudi verze Cirila Zlobca in Janeza Menarta, sam zasnoval libreto in kumulativno zgodbo o lenem gospodu in pogumni deklici prelil v duhovito, gledališko prepričljivo celoto za najmlajše. Delo, ki ga je naročila umetniška direktorica Slovenskega komornega glasbenega gledališča Katja Konvalinka, je v režiji Eve Hribernik in pod dirigentskim vodstvom Mojce Lavrenčič doživelo krstno izvedbo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, partitura je izšla pri Edicijah DSS, posnetek pa na plošči pri ZKP RTV Slovenija.
Mladinska operna detektivka Zločin v Blatnem dolu (2025) na libreto Jere Ivanc gradi na drugačnem, a sorodnem temelju: v sodobno, ekološko obarvano detektivsko zgodbo vpleta bitja iz slovanskega in slovenskega bajeslovja — belo ženo, škrata Šotka in gozdno vilo Moro — kot simbole narave, medčloveškega razumevanja, empatije in harmonije ter mlademu občinstvu odpira vrata v mitološki svet, hkrati pa mu spregovori o odgovornem odnosu do narave. Delo je v režiji Yulie Kristoforove in pod dirigentskim vodstvom Iztoka Kocena uprizorilo Slovensko komorno glasbeno gledališče, krstno v Avditoriju Portorož, sledile pa so uprizoritve v Ljubljani, Trstu in Mežici. Obe glasbeno-scenski deli pričata o redki sposobnosti — da skladatelj iz narodne zakladnice ne jemlje kot iz muzeja, temveč kot iz žive snovi, iz katere ustvarja nove, sodobne odrske svetove.
Ista navezanost na domače izročilo napaja tudi simfonični koncertni opus, in to po več poteh. Najvidneje izstopa Koncert za flavto in orkester (2010), v katerem kratek motiv iz starodavne prekmurske ljudske pesmi Staro leto je minoulo predstavlja osnovni gradnik in vezno tkivo celotnega dela, ki se kot umiritev v modrosti in harmoniji sklene prav z obdelavo te pesmi. Krstno ga je izvedla izjemna nizozemska flavtistka Eleonore Pameijer, ki ji je delo tudi posvečeno, ob spremljavi Simfonikov RTV Slovenija pod vodstvom Ena Shaa; posebej vidno izvedbo pa je doživel tudi v Mozartsaal dunajskega Konzerthausa, kamor ga je na glavni koncert ob praznovanju svoje stoletnice uvrstila Avstrijska skladateljska zveza (ÖKB) — solistka je bila Ahran Kim, Silezijsko filharmonijo pa je vodil Min Chungki.
K starejšim plastem domače glasbene dediščine se obrača Gazela (2017) za simfonični orkester: kot vezni motiv se v njej vselej znova vrača kratek citat iz enega najbolj znanih del Jacobusa Gallusa, Ecce quomodo moritur iustus — kot klic k pravičnosti in človeški globini —, krstno jo je izvedel Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Simona Krečiča. Po navdihu pesmi Otona Župančiča Ptič Samoživ je nastala istoimenska simfonična slika (2010); gre za ozvočenje pesmi, ki sklepa Župančičevo zbirko Čez plan, in jo je pod vodstvom Georgea Pehlivaniana v Modrem abonmaju krstil Orkester Slovenske filharmonije. Folklorne elemente vpleta tudi Concertino za kontrabas in godala (Quattro affetti) iz leta 2001, ki ga je krstno izvedel solist Zoran Marković, v priredbi za violončelo pa je doživel vrsto nadaljnjih izvedb.
Slovenska beseda napaja tudi vrsto drugih Bavdkovih del. Cikel Zemlja sem, sonce in zrak (2023) za sopran in komorni sestav v zaokrožen dramaturški lok niza uglasbitve štirih pesmi Cirila Zlobca iz različnih pesniških zbirk in skoznje sledi temeljnim postajam človeškega življenja. Klavirska skladba Prebujenje (2007/8) je nastala po navdihu istoimenske Župančičeve pesmi iz zbirke Mlada pota, in sicer po naročilu pianistke Marine Horak, ki jo je krstno izvedla v Koncertnem ateljeju DSS. Skladbo je dolga vrsta pianistov izvajala in posnela na več kontinentih: Tomaž Petrač jo je uvrstil na zgoščenko Alojz Srebotnjak in njegovi študenti, ki je izšla v zbirki Ars Slovenica, avstralski pianist Kerry Yong jo je leta 2010 predstavil na Svetovnih glasbenih dnevih v Sydneyju, Hinko Haas jo je med drugim izvedel v washingtonski Phillips Collection na koncertu cikla Leading European Composers, Luca Ferrini jo je posnel na zgoščenki Prebujenje / Awakening (zbirka Ars Slovenica), ameriški pianist Richard Shuster jo je izvajal na turneji po ZDA, Amir Xhakoviq pa jo je posnel za album britanske založbe Toccata Next.
Slovenska beseda zveni tudi v Bavdkovem zborovskem opusu, ki sega k poeziji Srečka Kosovela (Slovo) in Josipa Murna (Zvečer, Pesem, Zvezde), pesmi Poet in Kritična metoda pa sta prispevala Ciril Zlobec in Janez Menart. Izročilo oživi tudi v Bavdkovih priredbah — od slovenske Na planincah luštno biti do beneške Oj, božime —, kar priča o pozornosti do izročila celotnega slovenskega prostora, tudi zamejskega. Posebno, tiho in vztrajno poglavje predstavljajo otroške pesmi, ki jih skladatelj že dolgo vrsto let objavlja predvsem v revijah Ciciban in Cicido — na verze sodobnih slovenskih pesnikov Anje Štefan, Neže Maurer, Andreja Rozmana Roze, Manka Golarja,
Mete Rainer, Jelene Isak Kres, Vojana Tihomirja Arharja, Janeza Mohorja, Anite Leskovec in drugih — ter z njimi trajno bogati najmlajši slovenski pesemski repertoar. Iz vsega naštetega se izrisuje skladatelj, ki domačo besedo in melos razume kot enega temeljnih gradnikov svojega umetniškega izraza.
Bavdkov opus pa zdaleč presega okvir domačega izročila in se kaže kot zaokrožena, žanrsko široka celota. Za simfonični orkester je poleg že naštetih del napisal Čase dneva (2000), diptih Hoquetus I & II (2005) in Slavnostno uverturo (2008); za godalni in komorni orkester med drugim Over-Fugue (2006), Festive Overture (2007) ter Sinfonio in gavoto (2004); za pihalni orkester pa duhovito Overture giocoso – Hommage à Dmitri Šostakovič (1994). Med ansambelskimi deli izstopata Nisera (1999), nastala v okviru pariškega Centra Acanthes, in Intermezzo (2004), eno njegovih v tujini najpogosteje izvajanih del. Bogata je tudi komorna bera, med drugim dva godalna kvarteta
(1996), Vizije za godalni kvartet in tolkala (1997), zelo pogosto in v različnih priredbah izvajani Capriccetto (1997), Utrinki za pihalni kvintet (1999), Obsorej za flavto, klarinet in kontrabas (1999), Kvarki, Croquis za oboo in fagot (2005), Personne za orgle in violončelo (2003), Antifona za dvoje orgel (2004), Figure toccative (2006), Obarvani drobci časa za violo da gamba in čembalo (2006), Božična glasba za rog in godalni kvartet (2006), Odbleski (2006), Teman spomin (2013), Geste mrtvega časa (2013), Labirint za dve pozavni (2015), 2 v 1 (2015), Passacaglia in Tetris (2016), Mala šopanca za violo in kontrabas (2016) in Povratna zanka za fagot solo (2019), v zborovskem opusu pa npr. O ljubezni in vojni na besedila Erazma Rotterdamskega in starih rimskih piscev, ki je bila dvakrat izvedena v Vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije. Ta dela, razpeta med hudomušnostjo in introspekcijo, med strogo obrtjo in igrivostjo, dopolnjujejo podobo
ustvarjalca širokega razpona in zanesljive tehnične dovršenosti.
Bavdkova glasba je segla daleč prek domačih meja in se uveljavila v vrsti najuglednejših mednarodnih okvirov. V ciklu Leading European Composers washingtonske Phillips Collection mu je bil leta 2013 posvečen samostojen avtorski večer z intervjujem — redko priznanje, ki ga je deležen le ozek krog najvidnejših evropskih ustvarjalcev. Njegov Prvi godalni kvartet je bil izbran za projekt Oda Evropi Varšavske komorne opere (2005), skladba Ogledalo v ogledalu pa je bila uvrščena med dela mednarodnega projekta Six Continents, ki je gostoval po Nizozemski, Belgiji in vrsti balkanskih držav. Njegove skladbe so odmevale na UNESCO-vi Evropski skladateljski tribuni v Parizu, na ISCM World Music Days (Hongkong 2007, Sydney 2010, Ljubljana 2003 in 2015), na Mednarodni tribuni skladateljev v Beogradu, festivalu 100 let Avstrijske skladateljske zveze na Dunaju, mednarodnem festivalu Meridian v Bukarešti, festivalu Forfest na Češkem, v luksemburškem ciklu Musique des Nations, na festivalu Trieste prima v Trstu, v dunajskem Alte Schmiede, na bruseljskem Festival d’Orgues, v okviru Comporre Oggi v L’Aquili, na koncertih amsterdamskega cikla Uilenburger Concerten in dolgi vrsti drugih koncertov po vsem svetu. Te izvedbe potrjujejo, da je Bavdkova glasba viden del slovenske in svetovne kulturne dediščine. Temu ustreza tudi širok krog poustvarjalcev. Njegova dela so med drugim izvajali Orkester in Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, Celjski godalni orkester, Silezijska filharmonija, Luxembourg Sinfonietta in European Contemporary Composers’ Orchestra, ansambli MD7, neues ensemble, Working Site Ensemble ter TRAIEC Ensemble in ugledni komorni sestavi, kakršni so varšavski Royal String Quartet, čikaški Avalon String Quartet, Godalni kvartet Tartini, Ljubljanski godalni kvartet, praški Trio Smetana, Trio di Parma in zagrebški Trio Egmont. Med solisti izpostavljam flavtiste Eleonore Pameijer, Kim Ahran in Massima Mercellija, pianiste Kerryja Yonga, Amirja Xhakoviqa, Marino Horak, Marcela Wormsa, Hinka Haasa, Luco Ferrinija, Tomaža Petrača, Richarda Shusterja, Verono Maier in
Mădălino Claudio Dănilo, hornista Boštjana Lipovška, violončelista Wolfganga Panhoferja in Igorja Mitroviča, kontrabasista Zorana Markovića, hornista Boštjana Lipovška, saksofonista Jana Gričarja, organista Françoisa Houtarda, trobentača Franca Kosma, Aleša Klančarja in Sergiua Cârsteo, klarinetista Jožeta Kotarja in Răzvana Gachija, sopranistke Niko Gorič, Gajo Sorč in Katjo Konvalinko, tenoriste Branka Robinšaka, Klemena Torkarja, Domna Anžlovarja in Marjana Trčka, mezzosopranistko Irene Yebuah Tiran ter baritoniste Jako Mihelača, Klemena Adamljeta in Lucasa Somozo Osterca. Njegove partiture so med mnogimi drugimi dirigirali Marko Letonja, Anton
Nanut, Mojca Lavrenčič, Marko Munih, George Pehlivanian, En Shao, Simon Krečič, Miha Rogina, Min Chungki, Nenad Firšt, Jürgen Bruns, David de Villers, Marko Hribernik, Iztok Kocen, Alfred Peschek, Sorin Lerescu, Marko Vatovec in Martina Batič.
Velika večina Bavdkovih del je izšla pri Edicijah DSS, manjši del pa so založile založbe Astrum, Accordia in Sloway. Bogata je tudi diskografija. Avtorskima zgoščenkama Dušan Bavdek – Iz nekega aprila (2006), izdani v zbirki Ars Slovenica Edicij DSS, ter Gospod in hruške (2022), ki je izšla pri ZKP RTV Slovenija, se pridružuje vrsta skladb na različnih nosilcih: Teman spomin na albumu Reflections Franca Kosma in Hinka Haasa (ZKP RTV Slovenija, 2017), Geste mrtvega časa na Kristalih Jožeta Kotarja in Luce Ferrinija (Edicije DSS, 2017), Prebujenje na zgoščenki Prebujenje / Awakening Luce Ferrinija (Ars Slovenica, 2024) ter v izvedbi Tomaža Petrača na antologiji Alojz Srebotnjak in njegovi študenti (Ars Slovenica, 2010). Intermezzo je izšel na albumu MD7 – Glasba našega časa (ZKP RTV Slovenija, 2006), Parma Recordings je v okviru Navona Records na zgoščenki Pinnacle, Vol. 3 (2023) izdala Godalni kvartet št. 1 in Capriccetto,
Prebujenje pa je v izvedbi Amirja Xhakoviqa izdala britanska Toccata Classics v okviru Toccata Next na zgoščenki The Balkan Piano, Volume One (2024). Trio Pro Musica Nova je leta 2004 v okviru Ars Slovenica izdal Capriccetto (Ars Slovenica).
Skladateljskemu delu ob bok stopa bogato pedagoško in strokovno udejstvovanje. Kot profesor kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je vzgojil vrsto uspešnih ustvarjalcev, deloval je v upravnih organih evropskih skladateljskih združenj ECF in ECSA ter v delovni skupini ECCO, danes pa kot predsednik Društva slovenskih skladateljev pomembno sooblikuje slovensko glasbeno življenje. Za svoje delo je med drugim prejel viteški križec madžarskega reda za zasluge. Kozinova nagrada, ki jo Društvo slovenskih skladateljev od leta 1994 podeljuje na obletnico rojstva Marjana Kozine — skladatelja, ki je tudi sam ustvarjal iz narodnega izročila —, tako pripada ustvarjalcu, čigar opus to izročilo spoštljivo nadaljuje in ga v sodobnem glasbenem jeziku predaja novim rodovom.
