24. avgust 2026
Pogovor z novim direktorjem Slovenske filharmonije, Nejcem Avbljem, ki smo ga objavili v tiskani izdaji revije Glasna v juniju, pred začetkom nove koncertne sezone objavljamo še v spletni različici z novimi vprašanji in svežimi refleksijami. Pogovor je pripravila muzikologinja in violistka Anuša Plesničar.
V času, ko se kulturne ustanove vse izraziteje soočajo z vprašanji lastne družbene vloge, dostopnosti in relevantnosti, njihovo poslanstvo presega zgolj izvajanje umetniških del ter se vse bolj vzpostavlja kot prostor poglobljenega premisleka o tem, kako umetnost pravzaprav še učinkuje v sodobnosti današnjega sveta. Novi direktor Slovenske filharmonije, Nejc Avbelj, vstopa v to polje kot predstavnik mlajše generacije z izrazito interdisciplinarnim ozadjem ter jasno artikuliranim pogledom na delovanje te osrednje glasbene institucije. Njegova vizija izhaja iz prepričanja, da »institucijo vidim celovito — kot živ organizem, v katerem mora vse delovati v podporo umetniški dejavnosti,« kar se odraža v njegovem razmisleku o razmerjih med samim umetniškim delovanjem in institucionalnim sistemom ter hkrati razkriva zavest o zgodovinski teži filharmonije in potrebi po njenem nenehnem preoblikovanju, zlasti v smislu vprašanja, kako umetniško dejavnost ohranjati živo, dostopno in smiselno v širšem družbenem okviru.
Pri 37 letih prevzemate vodenje ene najstarejših glasbenih institucij v Evropi – kako dojemate odgovornost in morebitne predsodke, povezane z mladostjo?
Slovenska filharmonija s svojimi predhodnicami je bila večji del zgodovine napredna institucija, ki so jo vodili predvsem mladi ljudje.
Sam menim, da mladost sama po sebi ni ne prednost, ne slabost. Ključno je, ali imaš vizijo, energijo, znanje, pa tudi dovolj integritete, delovne etike in mirnosti, da si sposoben to kompleksno institucijo popeljati na naslednjo raven. Zelo pomembna je tudi ekipa, saj vse dosežke in presežke, ki jih Slovenska filharmonija dosega, dojemam kot skupni uspeh vseh.
Ob nastopu mandata čutim veliko odgovornost do zaposlenih, poslušalcev in države, ki naše delovanje materialno omogoča. Ravno zaposleni v Orkestru, Zboru in na drugih delovnih mestih, ki jih sodobna kulturna institucija nujno potrebuje, so namreč bistvo Slovenske filharmonije, odraz njenega zgodovinskega razvoja in zelo dober temelj za ambiciozen pogled v prihodnost.
Vaša izobrazba združuje glasbo, pravo in ekonomijo – kako se ta kombinacija odraža v vašem pristopu k vodenju?
V sodobnih kulturnih institucijah so vsa tri področja neločljivo povezana. Vse tri ravni, neposredno ali posredno, vplivajo na tisto, kar se na koncu zgodi na odru.
Glasbene izkušnje mi omogočajo, da razumem umetniški proces od znotraj, naravo orkestrskega in zborovskega dela, občutljivost umetniških odločitev, pomen časa, koncentracije, kakovostnih pogojev in zaupanja. Na drugi strani mi pravna in ekonomska znanja omogočajo, da zavod na poslovni ravni lahko upravljam z več fleksibilnosti. Pri tem se mi zdi ključno, da administracija nikoli ne postane sama sebi namen. Pravila, finančni okviri in postopki morajo umetniški proces podpirati, ne dušiti. Dober direktor mora zato znati prevajati med različnimi logikami, umetniškimi ambicijami, odgovornostjo do javnosti, pravno skladnostjo in realnimi organizacijskimi možnostmi v danem trenutku.
Slovenska filharmonija je relativno velika in kompleksna institucija z Orkestrom, Zborom in strokovnimi službami. Njeno vodenje ne more temeljiti samo na intuiciji ali samo na tehnokratski korektnosti. Potrebna je kombinacija razumevanja umetnosti, ljudi, sistema in številk.
Kako razumete vlogo Slovenske filharmonije v sodobnem kulturnem prostoru Slovenije in širše Evrope?
Imamo srečo, da živimo v obdobju vrhuncev slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Skladbe slovenskih skladateljev in skladateljic v svoje programe vključujejo najuglednejši svetovni orkestri in zbori, v katerih nastopa tudi vse več slovenskih glasbenikov. Nadarjeni solisti mlajše generacije se uveljavljajo na svetovnih odrih, v najuglednejših opernih hišah po Evropi je tudi vse več pevskih solistov iz Slovenije. Za vse to se imamo v veliki meri zahvaliti odličnemu glasbeno-izobraževalnemu sistemu.
Menim, da mora Slovenska filharmonija v evropskem kulturnem prostoru zavzeti bistveno aktivnejšo vlogo in biti redno prisotna na pomembnih evropskih odrih. Mednarodna prisotnost ne sme biti razumljena zgolj kot gostovanja v tujini, ampak kot vstopanje v relevantne umetniške tokove, koprodukcije, naročila novih del, snemalne projekte in dolgoročna partnerstva.
Ob tem je izjemno pomembna tudi digitalna prisotnost, predvsem v obliki kakovostnih videoposnetkov, ki so univerzalno dostopni. Za nas pomembno razvojno področje predstavlja tudi sistematično umeščanje zvočnih posnetkov Zbora in Orkestra na digitalne platforme pretočnih vsebin.
V Sloveniji mora Slovenska filharmonija v sodelovanju z drugimi glasbenimi organizacijami predstavljati jedro odličnosti na področju glasbene umetnosti, vendar ne zgolj v Ljubljani. Decentralizacija mora postati sistemska in vidna v praksi. Menim, da mora biti Slovenska filharmonija z Orkestrom in Zborom redno prisotna v ključnih regijskih kulturnih središčih po Sloveniji, to pa zlasti v poletnem času v večji meri dopolnjevati tudi z gostovanji v manjših krajih in na izbranih lokacijah na prostem.
Katere bodo vaše ključne usmeritve v prvih letih mandata?
V prvih letih mandata bodo poleg intenzivnega programskega dela ključne usmeritve tri: občinstvo, notranja organizacijska kultura in infrastruktura.
Bistveno si želim okrepiti stik z občinstvom, zlasti pa sistematično nagovarjati mlajše generacije. To pomeni premišljene programske novosti, boljšo komunikacijo, večjo digitalno prisotnost in tudi bistveno večje ugodnosti za mlade. Nekoliko bomo predrugačili abonmajsko shemo ter osvežili poimenovanja abonmajev, da bodo bolj jasna in komunikacijsko učinkovita. Slovenska filharmonija mora ostati prostor vrhunske umetnosti, hkrati pa mora postati bolj odprta, razumljiva in dostopna različnim generacijam poslušalcev.
Druga pomembna usmeritev je vzpostavitev zdravega, transparentnega in spodbudnega delovnega okolja. Vrhunski umetniški rezultati so mogoči samo tam, kjer so odnosi urejeni, komunikacija jasna in kjer zaposleni čutijo, da je njihovo delo cenjeno. Pri vrhunskih ansamblih gre namreč za dolgoročno kulturo zvoka, fraziranja, skupnega dihanja, ravnotežja, vsega tega pa ni mogoče doseči brez kakovostnega delovnega okolja.
Tretji, zelo konkreten in trenutno eden največjih izzivov, pa je infrastruktura. Velik poudarek bo namenjen posodobitvi stavbe Slovenske filharmonije, predvsem pa zagonu in pospešenemu razvoju projekta izgradnje nove koncertne dvorane. To je projekt, ki ga moramo iz ravni ideje čim prej premakniti v fazo konkretnih dejanj.
Kje vidite največje izzive in priložnosti za razvoj institucije?
Največjo priložnost zagotovo vidim v ljudeh, posebej v mlajši generaciji glasbenikov. V Orkester in Zbor Slovenske filharmonije v zadnjih letih prihajajo izvrstni mladi umetniki, na katere smo lahko zares ponosni. To močno vpliva na zvok ter karakter Orkestra in Zbora.
Druga velika priložnost je razvoj občinstva. Slovenska filharmonija ima zvesto in zelo profilirano občinstvo, vendar mora hkrati bolj sistematično nagovarjati tudi mlajše poslušalce in tiste, ki v koncertno dvorano ne prihajajo samoumevno. Želim si bistveno izboljšati obiskanost koncertov, velik potencial pa vidim tudi v projektih kulturno-umetnostne vzgoje, ki so bili zagnani na nacionalni ravni.
Med največjimi izzivi pa ostaja infrastruktura. Projekt nove koncertne dvorane z vrhunsko akustiko ni pomemben samo prostorsko, temveč zlasti razvojno. Boljši pogoji so nujni za umetniški razvoj Zbora in Orkestra, ambicioznejše programe ter boljše možnosti za sodelovanja z najuglednejšimi tujimi dirigenti in solisti, kar nenazadnje pomeni bistveno boljšo ponudbo in izkušnjo za obiskovalke in obiskovalce naših koncertov.
Kdo naj bi po vašem diktiral program kulturne inštitucije publika ali inštitucija sama. Gre morda tu bolj za vzajemnost?
Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Zelo pomembno je, da institucija razume, v kateri točki razvojnega cikla se nahaja in kaj v določenem obdobju najbolj potrebuje. V praksi se mi zdi eden večjih problemov ta, da se pogosto želi vse programske cilje, včasih tudi med seboj nasprotujoče si, uresničevati hkrati.
Program institucije, kakršna je Slovenska filharmonija, mora v prvi vrsti oblikovati institucija sama. Njena naloga ni zgolj slediti že oblikovanim pričakovanjem občinstva, temveč zlasti odpirati horizonte, navdihovati, izobraževati in ustvarjati prostor za umetniška doživetja, ki jih občinstvo morda ne pričakuje, jih pa lahko sprejme kot pomembna in dragocena. Menim, da je velika prednost slovenskega kulturnega sistema v tem, da institucija lahko vodi zelo avtonomno in umetniško bogato programsko politiko, saj je večinsko državno financirana in ni prepuščena zgolj željam in potrebam trga.
Vendar pa ta kuratorska avtonomija v sodobnem okolju ne more in ne sme biti vseobsegajoča. Danes je bolj kot kdajkoli prej pomembno prisluhniti publiki in signalom, ki nam jih daje. Ne zato, da bi se programsko podrejali njenim željam, ampak zato, da se znamo publiki približati in z njo vzpostaviti živ odnos.
Kako usklajujete umetniške ambicije z ekonomskimi realnostmi?
Umetnosti ni mogoče reducirati na razpredelnice in finančne načrte. Umetniške ambicije so po svoji naravi vedno večje od ekonomskih možnosti, zato je za tovrstne organizacije značilna stalna napetost med ustvarjalnimi željami in razpoložljivimi viri, oziroma, kot sta Baumol in Bowen slikovito opisala, so tovrstne organizacije že po svoji naravi stalno na robu finančne katastrofe. Naloga direktorja zato ni, da umetniške ambicije preprosto zniža na raven razpoložljivih sredstev, temveč da znotraj realnih okvirov ustvari čim več prostora za njihovo uresničitev. To pomeni jasne prioritete, odgovorno finančno načrtovanje, premišljeno razporejanje virov in iskanje kompromisov, ki čim bolj optimalno podpirajo temeljno poslanstvo institucije.
Kaj se vam zdi ključno za dobro delovno klimo v umetniškem kolektivu?
Ključna je odprta in spoštljiva komunikacija. Ta se začne pri najmanjših gestah, pri prijaznem pozdravu, iskreni čestitki po koncertu, sposobnosti poslušanja in občutku, da je zaposleni v instituciji opažen. Zelo pomemben je tudi red – dobra organizacija procesov, jasne informacije, predvidljivost, spoštovanje dogovorov in enakopravna obravnava vseh zaposlenih. V umetniškem kolektivu slaba organizacija hitro povzroči nepotrebne napetosti. Ob tem pa je eden najmočnejših motivatorjev zagotovo vrhunsko umetniško vodstvo – kakovosten program, jasna umetniška smer ter sodelovanje z navdihujočimi dirigenti in solisti. Pri sodelovanju z dirigenti se mi zdi pomembno, da ne gre samo za velika imena, ampak za umetniške osebnosti, ki ansambel dolgoročno razvijajo. Na tem področju je še posebej pomembna vloga glavnega dirigenta. Dobra klima ni samo vprašanje prijetnih odnosov, ampak tudi zavedanja, da skupaj ustvarjamo nekaj pomembnega.
Kakšno programsko politiko načrtujete – bolj tradicionalno, bolj eksperimentalno ali kombinacijo obojega?
Slovenska filharmonija ima zelo široko programsko zasnovo, od vokalne do simfonične glasbe, od starejše glasbe do sodobne, celo eksperimentalne glasbe. To širino bomo zagotovo ohranili.
Ne zdi se mi smiselno razmišljati o preprosti delitvi na tradicionalno in eksperimentalno. Bolj ključno vprašanje je kdo so naslovniki posameznih programov in kako se jim lahko še bolj približamo. V preteklem obdobju je bilo zelo veliko narejeno na področju najmlajših. Družinski abonma Slovenske filharmonije je izjemno pester in že več let stalno razprodan, za kar si njegov umetniški vodja Franci Krevh skupaj z Zborom in Orkestrom zagotovo zasluži priznanje. V prihodnjem obdobju želim razviti in okrepiti programe za mlade v najstniških letih in tako zgraditi programski most med Družinskim abonmajem in našimi velikimi abonmajskimi cikli.
Pomembno se mi zdi tudi oblikovati boljšo ponudbo za tiste, ki sicer niso stalni obiskovalci naših koncertov, vendar si želijo doživeti predvsem temeljna dela, vrhunce. Za takšne poslušalce, pa tudi za občinstvo z bolj specifičnimi interesi, bomo v naslednjih abonmajskih sezonah ponudili tako imenovane prečne abonmaje, torej kurirane izbore koncertov iz več obstoječih abonmajskih ciklov, povezane z jasnim programskim ali vsebinskim poudarkom.
Ključno je, da programska politika razume zelo različne poti, po katerih poslušalci vstopajo v svet glasbene umetnosti.
Kako pomembno se vam zdi vključevanje sodobne glasbe in slovenskih skladateljev v redni program?
Zdi se mi izjemno pomembno, da Slovenska filharmonija kot napredna institucija javnosti predstavlja tudi najnovejše dosežke na področju glasbene umetnosti, še posebej tiste slovenskih avtorjev. V tem pogledu si želim okrepiti sodelovanje z Društvom slovenskih skladateljev, ki je imelo ob ustanovitvi Slovenske filharmonije precej večji vpliv na njeno programsko delovanje kot ga ima danes. Želim si tudi povečati število naročil novih del, zlasti v sodelovanju s sorodnimi organizacijami v tujini. Slovenska glasba v programu ne sme biti prisotna samo zato, ker je slovenska, ampak zato, ker verjamemo, da lahko najboljša dela slovenskih skladateljev enakovredno stojijo ob boku prepoznavnemu svetovnemu repertoarju.
Menim, da se je področje sodobne glasbe v Sloveniji v preteklem desetletju tudi izven programov Slovenske filharmonije dobro razvilo. Velik problem pa vidim v tem, da gre po večini za precej nepovezane iniciative, ki so tudi terminsko precej neusklajene, kar se odraža v izjemno skromni obiskanosti koncertov s tovrstnimi programi. Ni se še razvila neka kritična masa poslušalstva, ki bi tovrstne programe redno spremljala. Veliko priložnosti zato vidim v povezovanju, kjer lahko Slovenska filharmonija igra zelo pomembno vlogo.
Kako odgovarjate na očitek, da so velike kulturne ustanove pogosto premalo dostopne in preveč elitistične?
Dokler ta očitek obstaja, očitno nismo naredili dovolj, da bi dokazali nasprotno. V preteklih letih je bilo na področju dostopnosti narejenega veliko, tako v Slovenski filharmoniji kot širše v slovenskem kulturnem prostoru. Gre za proces, ki traja in verjetno nikoli ne bo povsem zaključen.
Dostopnost razumem zelo široko. Ne gre samo za ceno vstopnic, čeprav so ugodnosti za mlade, družine in druge ekonomsko šibkejše skupine izjemno pomembne. Gre zlasti za način komunikacije, za občutek, ali je nekdo na koncertu dobrodošel, za geografsko dostopnost in za to, ali zna institucija svoje programe približati ljudem, ki morda nimajo predhodne izkušnje s klasično glasbo.
Ljudje morajo imeti možnost, da Orkester in Zbor Slovenske filharmonije doživijo tudi v svojih lokalnih okoljih, ne samo v Ljubljani. Prav tako se mi zdijo pomembni koncerti na prostem, po možnosti z brezplačno udeležbo, kjer lahko občinstvo glasbeno umetnost doživi v bolj sproščenem okolju.
V tem duhu želim v program vključiti veliki poletni koncert Slovenske filharmonije v ljubljanskem parku Tivoli. Namen koncerta bo zelo jasen – ustvariti pozitiven, neobremenjen, odprt in neposreden stik s klasično glasbo, brez občutka formalnosti, ki marsikoga še vedno odvrne od prvega obiska koncertne dvorane.
Kako nameravate nagovarjati mlajše občinstvo in širiti krog poslušalcev?
Za najmlajše je bilo v okviru Družinskega abonmaja narejenega že zelo veliko. Ključni izziv Slovenske filharmonije pa je, kako ohraniti stik z mladino tudi, ko postanejo najstniki, dijaki, študenti oziroma mladi odrasli.
V ta namen bomo vzpostavili nov Mladinski cikel, ki bo programsko in po narativu prilagojen predvsem mladim v starostni skupini druge in tretje triade osnovne šole. S tako imenovanimi prečnimi abonmaji bomo izboljšali tudi ponudbo za dijake, študente in mlade odrasle, za katere bomo oblikovali premišljeno izbrane sklope koncertov. Pomembna novost bodo tudi bistveno večje cenovne ugodnosti za mlade.
Občasno bomo programsko posegli tudi na področje filmske in plesne glasbe ter tako nagovorili tiste, ki koncertov resne glasbe še ne obiskujejo, čeprav je v različnih oblikah že prisotna v njihovem vsakdanjem življenju. Ključno je, da mladim ne ponujamo nekakšne poenostavljene izkušnje, ampak jim odpremo več različnih vstopnih točk v kakovostno koncertno življenje.
Kako lahko Slovenska filharmonija ostane relevantna tudi za tiste, ki klasične glasbe sicer ne spremljajo?
Slovenska filharmonija je ena osrednjih kulturnih institucij v državi in njena relevantnost ni vezana samo na tiste, ki redno obiskujejo koncerte. Njena vloga je širša. Predstavlja prostor umetniške odličnosti, hkrati pa tudi pomemben simbol kulturne identitete, kontinuitete in ustvarjalne moči države. Mislim, da to čutijo tudi številni ljudje, ki morda niso redni obiskovalci koncertov, vendar Slovensko filharmonijo prepoznavajo kot institucijo, na katero smo lahko kolektivno ponosni.
Naša naloga je, da jim postopoma odpiramo vrata v svet glasbene umetnosti, s koncerti na najvišjem nivoju, dostopnejšo komunikacijo, digitalnimi vsebinami, programi za različne generacije in nastopi zunaj običajnih koncertnih prostorov. Pri tem ne verjamem v poenostavljanje ali približevanje za vsako ceno. Verjamem pa, da lahko močna umetniška izkušnja človeka doseže tudi takrat, ko je ne pričakuje.
Slovenska filharmonija mora zato ostati zvesta svojim vrednotam, hkrati pa dovolj odprta, da lahko ljudje vanjo vstopajo po različnih poteh.
Če bi morali z eno besedo opisati Slovensko filharmonijo , katero besedo bi izbrali?
Diamant.
Simfonične matineje Glasbene mladine Slovenije nastajajo v sodelovanju z Orkestrom Slovenske filharmonije in Cankarjevim domom. Sporedi koncertov so oblikovani programsko zaokroženo in so povezani z vsebinami iz učnih načrtov za glasbeno umetnost v osnovni in srednji šoli. Koncerti so namenjeni različnim starostnim stopnjam poslušalcev, trajajo od 45 do 60 minut in so komentirani.
