7. avgust 2026
Želimo Milesa (We Want Miles) je pred četrt stoletja posnet dokument velike vrnitve Milesa Davisa na koncertne odre. Posnetki so po njegovem približno šestletnem premoru nastali leta 1981 na koncertih v Bostonu, New Yorku in Tokiu. In to se je ob 100-letnici rojstva jazzovskega princa teme zgodilo tu pri nas. V čevlje velikega Milesa je v Ljubljani stopil trobentač Russell Gunn, Anwar Marshall je nadomestil lani preminulega Ala Fosterja. A dve tretjini ustvarjalcev tistega električnega, vendar prostornega zvoka je z odra Križank na poslušanje postavilo tisti čas. In tisti duh.
Marcus Miller je postavljal izrazite, ponavljajoče se basovske figure in narekoval močan funkovski ritem. Njegov bas je tekel mogočno in izredno razločno. Natančno in čisto. Slišal se je praktično vsak udarec palca, trzljaj strune in dušena nota. Gostitelj večera je ustvarjal globok, svetel, udaren in samozavesten zven. Miller ni samo spremljal skupine, ampak v veliki meri z gosto funkovsko linijo določal identiteto celotnega Milesovega povratniškega benda. Za kontrast med Milesovo trobento in surovo rockovsko kitaro je poskrbel Mike Stern. Njegov oster, močno nasičen zvok, morda celo grob in nekoliko nepredvidljiv, divji in na trenutke furijozen je prebijal Millerjev bas, gibljivo kombinacijo Marshallovih bobnov in Cinelujevih tolkal. Mino Cinelu je poskrbel za samostojen ritmični glas, v prostor pa se je postavil okoli bobnarskega ritma. Miles mu je namenjal veliko prostora, pozival ga je k igranju samostojnih tolkalnih odsekov. Ti tudi tu niso učinkovali kot demonstracija hitrosti, temveč raziskovanje višine, postavljanja ritmičnih kontrastov, ustvarjanje dodatnih plasti okoli osnovnega ritma, z namenom, da groove razširi v prostor. Tudi svetel in neposreden sopranski saksofon Billa Evansa je poskrbel za nasprotje. Trobenti. Pogosto je nadaljeval ali širil začetno misel trobente. Če je ta po Milesovo delovala zadržano, morda malce krhko, jo je Evans nadgradil, osvetlil občutkom gibanja, odprtosti in melodičnosti.
Marcus Miller je občinstvu namenil tudi svoji avtorski skladbi z Davisovega albuma Amandla. Catémbe, uvodna skladba albuma nosi nekoliko temnejšo in skrivnostnejšo glavno melodijo. Navkljub živahnemu, barvitemu in gibljivemu ritmu. Podlaga je torej obiskovalce spodbujala h gibanju, melodija v skladbi pa se je temu rahlo otožna in zamišljena upirala.
Večer so zaokrožile tri dominantne Milesove skladbe, ki predstavljajo tri različna ustvarjalna obdobja in zelo različne načine uporabe instrumentov. In a Silent Way iz leta 1969 je poosebljala mir, odprt prostor in zadržanost. Določajo jo dolgi toni, tišina in nežne zvočne plasti. Pravi kontrast je leto mlajša hipnotična skladba Bitches Brew. Uokvirja jo gostota, kolektivna improvizacija, ki spominja na nadzorovani kaos. Tutu pa je Marcus Miller pred tridesetimi leti oblikoval na način, da je Milesa postavil pred elegantno natančno izdelano elektronsko-funkovsko ozadje.
Teden pred tem koncertom so Križanke gostile Terencea Blancharda in Ravija Coltranea. V poklon stoletnici rojstva že omenjenega Milesa ter Johna Coltranea. Blanchardova trobenta je večer jasno in prodorno odprla s skladbo Flow, moderno, grooveovsko zasnovano jazzovsko suito, ki povezuje blues in neworleanški funk z elektroniko, močnimi ritmi ter odprto kolektivno improvizacijo. Ognjemet jazza se je nadaljeval s Flamenco Sketches, zaključno skladbo Milesovega albuma Kind of Blue iz leta 1959. Sledila je On Green Dolphin Street, eleganten, sproščen swing, ki iz mirujočega stanja prehaja v tekoče in aktivno dogajanje. Tu je v ospredje stopila spremljevalna zasedba E-Collective, Charles Altura (kitara), David Ginyard, Jr. (bas), Tom Oren (klavir) in Jaylen Petinaud (bobni) so pod Blanchardovim mentorstvom zapolnili vrzel Cannonballa Adderleyja, Billa Evansa, Paula Chambersa in Jimmyja Cobba. V programu Terencea Blancharda in Ravija Coltrana te skladbe niso bile posnete kot posnemanje petdesetih let. On Green Dolphin Street je dobila sodobnejši, skoraj reggaejevski groove, izvirna romantična All of You, ki je pri Milesu spremenjena v umirjen, vendar čvrsto pulzirajoč moderni jazz, pa je v Ljubljani dobila rockovsko močnejši ritem. Nastop je pokazal, da Ravi Coltrane ni solist, ki bi stremel k prevladi na odru. Coltrane je v prepoznavnih Milesovih skladbah Someday My Prince Will Come, All Blues in Teo poslušal, odgovarjal in pogosto igral tudi vlogo spremljevalca drugim solistom. Odlikuje ga sposobnost subtilnega spremljanja in ustvarjanja občutljivih glasbenih dialogov. Čeprav je sin Johna in Alice Coltrane, njegov slog ni posnemanje njune glasbe, temveč samostojen sodobni jazzovski jezik.
“Škampi izza vogala”, kot je jazzovski poslastici Festivala Ljubljana v nagovoru pred koncertom Terencea Blancharda in Ravija Coltranea imenoval Brane Rončel, so v razprodanih Križankah šli v slast.
Teja Rot
