14. julij 2026
V prvi julijski soboti in nekaj dni pred tem je Ljubljana pregovorno rezervirana za jazz. Najstarejši delujoči jazzovski festival v Evropi se tudi tokrat ni izneveril programski pestrosti, morda ambicioznosti, ponudil pa je nekaj uveljavljenih glasbenikov. Hrbtenico dogajanja so letos sestavljali Pat Metheny, Dee Dee Bridgewater in Bilal. Ti so skozi svoje stvaritve odstirali perfekcionizem, aktivizem in ugodje. Festival je obiskala Teja Rot.
Festival je z razprodanim koncertom v Križankah odprl navdahnjeni 71-letni Metheny. Multinagrajeni kitarist je s harmonsko odprtim in bogato aranžiranim nastopom znova dokazal, da ostaja eden najpomembnejših pripovedovalcev sodobnega jazza. Projekt Side-Eye III+ temelji na sodelovanju z mlajšimi glasbeniki, kar se je poznalo v živahni dinamiki zasedbe, zlasti v prvem delu nastopa, ko je nizal skladbe z zadnjega albuma. Te so še prav posebej imele skupni imenovalec v melodičnosti, lirični kitari in svetlih tonih. Methenyjev prepoznavni, kristalno čist kitarski ton je z lahkotnostjo prehajal od intimnih melodij do široko razprtih improvizacij, medtem ko je ritem sekcija ustvarjala trdno, a izredno prožno podlago. Koncert je deloval kot odprt dialog med glasbeniki, v katerem je imel vsak član zasedbe svojo pripoved. Metheny se je vzdolž izrazite muzikalnosti med dolgimi solažami pogosto obrnil proti soigralcem. Spremljal jih je z občudovanjem, kot bi bil tudi sam njihov poslušalec v tem bisernem razpoloženjskem okolju Križank. Njegovi kratki, skromni nagovori publiki so ustvarili prijeten kontrast z izjemno kompleksno glasbo, ki pa nikoli ni izgubila občutka melodije. Redki nastopi premorejo poudarjeno tehnično popolnost izvedbe, ne da bi pri tem izgubili toplino in človečnost. Prvi “encore” je pripadel njegovemu zadnjemu pomenljivemu singlu America The Beautiful / The People United Will Never Be Defeated. Tik pred praznovanjem 250. obletnice neodvisnosti ZDA je povezal dve zelo različni glasbeni in simbolni tradiciji. Združil je ameriško patriotsko pesem s čilsko protestno himno in s tem ustvaril skladbo, ki govori o upanju, solidarnosti in vprašanju, komu pravzaprav pripada ideja Amerike. Zaradi tega skladba deluje kot komentar o njegovi domovini, idealih, skupnosti in državljanski zavesti, ne pa kot običajna jazzovska priredba. Kmalu zatem je padel v svoj kreativni ritem in avditoriju pokazal razkošni ustvarjalni proces. Pri tem se ni oziral nikamor, niti na čas. Maratonsko ljubljansko potovanje je sanjavo sklenil z eno najbolj prepoznavnih skladb Pat Metheny Group.
Dan kasneje je Gallusovo dvorano Cankarjevega doma omrežila Dee Dee Bridgewater. To, kar smo videli, ni bil zgolj nastop ene največjih jazzovskih vokalistk svoje generacije, temveč manifest. Projekt We Exist! je zasnovan kot poklon ustvarjalnosti žensk v jazzu in hkrati kot poziv k večji zastopanosti mladih glasbenic. Bridgewater nas je popeljala na edinstveno glasbeno in družbeno kritično doživetje, njen koncert je odziv na globalne konflikte, obenem pa izpostavlja odpornost, upor in ženski glas. Markantna glasbenica, ki jo krasi izjemna odrska prezenca, tehnična dovršenost, improvizacija in sposobnost, da jazz poveže z gledališčem, soulom, afriškimi vplivi in politično zavestjo, je že na začetku poudarila, da je smisel njenega projekta razbiti patriarhalno naravnanost jazz glasbe z vključitvijo mladih glasbenic, ki predstavljajo bolj mehko izvedbo. Pogosto se je umaknila korak nazaj in prepustila prostor članicam svoje zasedbe, ki so se razvijale skozi svoje improvizacije. Med skladbami je z značilnim humorjem in neposrednostjo spregovorila o mentorstvu ter mlade glasbenice spodbudila, naj si brez opravičevanja izborijo svoj prostor na odru. To sporočilo je zvenelo povsem organsko, saj je izviralo iz glasbe same.
Koncert je oblikovala kot posvetilo jazz in soul legendam, kot sta Roberta Flack in Nina Simone, Billyju Taylorju ter umetnici Abbey Lincoln, s katero je imela izvajalka poseben odnos. Njena interpretacija ostaja osupljiva kombinacija izrazite ekspresije in jazzovske svobode. Glas je še vedno gibek, poln barvnih odtenkov in nepričakovanih ritmičnih poudarkov, medtem ko je z drobnimi gestami, nasmehom, pogledom ali kratkim vzklikom odobravanja nenehno spodbujala glasbeni dialog na odru. We Exist! se je izkazal kot prepričljiv dokaz, da lahko politično sporočilo in vrhunska umetnost sobivata brez najmanjšega kompromisa.
Sobota je pripadla enemu najbolj samosvojih glasov sodobnega soula, R&B-ja in jazza. Bilal je četrtstoletni jubilej pomembnega neo-soul albuma 1st Born Second proslavil na način, ki se je popolnoma izognil nostalgiji. S svojim izjemno elastičnim glasom se je poigraval z nenavadnimi harmonijami in med nepredvidljivimi obrati igrivo poplesaval. Trojica glasbenikov pa mu je ob tem sledila z neverjetno odzivnostjo. Pred skladbo When Will You Call je mimogrede omenil, da jo je napisal po študentskem ljubezenskem razočaranju, kar je enemu najbolj osebnih trenutkov večera dodalo nepričakovano intimnost.
Čustveni vrhunec koncerta je predstavljala skladba Reminisce, posvečena izjemnemu D’Angelu, iz katere je skoraj neopazno prešel v Money Over Love ter All That I Am. Skladba Tell Me je postala prava demonstracija njegovega izjemnega vokalnega razpona, medtem ko je Soul Sista zazvenela v povsem novi, bolj odprti in jazzovsko obarvani različici. Za dodatek se je vrnil z energičnima Fast Lane in All Matter, ki sta razvneli občinstvo v neposrečeno izbrani Linhartovi dvorani. Bilal je tudi v Ljubljani dokazal, da njegov največji adut ni zgolj izjemen glas, ampak sposobnost, da vsako skladbo na novo izumi, zato so njegovi tehnično zahtevni, pogosto nepredvidljivi in zelo živi koncerti vselej enkratno glasbeno doživetje.
V štirih (plus dva) dneh se je festivalski program razpršil med Križanke, Cankarjev dom, Park CD in klub CD ter ponudil več kot dvajset koncertov, razstavo, delavnice in brezplačne spremljevalne dogodke. Med nastopajočimi velja izpostaviti izvajalce kot so Melissa Aldana, Patricia Brennan, Sun-Mi Hong, Soweto Kinch, Aki Takase, Marko Črnčec, Zlatko Kaučič in številni drugi, kar je ustvarilo enega programsko najbolj raznolikih festivalov zadnjih let.
Posebnost letošnjega festivala ni bila le zvezdniška zasedba, temveč občutek skupnosti. Obiskovalci so se med koncerti zadrževali v Parku CD, kjer so se spontano mešali pogovori o improvizaciji, novih albumih in prejšnjih festivalskih izdajah. Ljubljana je ponovno dokazala, da jazz tu ni le koncertni dogodek, temveč prostor srečevanja različnih generacij glasbenikov in poslušalcev. V času, ko številni festivali stavijo predvsem na velika imena, je Jazz festival Ljubljana ostal zvest svojemu poslanstvu predstavljati legendarne izvajalce kot tudi najdrznejše ustvarjalce sodobnega jazza in improvizirane glasbe.
