Iz tiskane izdaje (izid: 30. junij 2026)
o nevidnih in vidnih umetniških poteh v pogovoru z Aleksandro Gartnar Kastelic
Ime Polona Gantar prav gotovo zveni znano vsem, ki poslušajo Radio Ars, kamor sta jo pripeljali njeni ljubezni – do glasbe in literature. Po izobrazbi glasbena pedagoginja in organistka je kot izvajalka in glasbena urednica dejavno vpeta v sodobno slovensko ustvarjalnost. Njeno delo povezuje različna glasbena okolja, od koncertnih odrov in snemanj do radijskega programa, pri čemer ostaja osredotočena na interpretacijo, ustvarjalnost in širjenje glasbene literature, tudi slovenske v širši javnosti. Tokratni pogovor je navdihnil koncert s pomenljivim naslovom Nevidne niti, ki ga je pripravila v ljubljanski stolnici v okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov.
Se še spomniš prvega vtisa, ki so ga nate naredile orgle? Kaj je bil poglavitni razlog, da si življenje posvetila glasbi, še posebej orglam?
Prvega vtisa, ki so ga name naredile orgle, se ne spomnim, v resnici pa me orgle spremljajo vse življenje. Spomnim se samo, da sem že obiskovala pouk klavirja v glasbeni šoli, ko sem v cerkvi začela pozorneje poslušati, kako naš vaški organist, ki je bil samouk, igra na ta inštrument. In zdelo se mi je, da bi lahko tako tudi jaz oziroma da bi lahko bolje … Potem sva šli z mamo v Ljubljano in kupili modro cerkveno ljudsko pesmarico, ki mi je bila tako všeč, da sem se iz nje v enem tednu na klavir naučila vse pesmi. Poleg obiskovanja klavirja pri prof. Silvi Hrašovec in gimnazije Ledina sem se zato vpisala tudi na Orglarsko šolo pri Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je bila moja profesorica orgel Angela Tomanič. Sledil je študij glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vzporedno sem študirala orgle v razredu prof. Klausa Kuchlinga na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu, zatem sem z nazivom magister artium v razredu prof. Petra Planyavskega sklenila študij orgel z odliko summa cum laude na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju. Zakaj sem se odločila za študij glasbe, orgel, ne vem natančno, vem pa, da sem si to vseskozi najbolj želela. Sem pa pred sprejemnimi izpiti za študij glasbe imela pripravljen »rezervni« scenarij: če jih ne bi naredila, bi se odločila za študij literature. Vseskozi sem namreč tudi zelo rada pisala – eseje, spise, poezijo … za kar sem celo dobila nekaj šolskih nagrad. No, zdaj lahko kot glasbena urednica na Programu Ars pri pripravi glasbenih oddaj združujem obe svoji »ljubezni« – glasbo in literaturo.
Z več zornih kotov so orgle močno prepletene s slovensko zgodovino, imele so pomembno vlogo v kulturni izkušnji vsakdanjega človeka. Kam po tvojem mnenju sodijo orgle na Slovenskem danes v primerjavi s preteklostjo? Tudi morda v primerjavi s tujino?
Mislim, da je prostor, v katerega orgle v Sloveniji spadajo danes, povsem primerljiv s tujino – srečujemo jih tako v sakralnih objektih kot koncertnih dvoranah. Pogrešam le več solističnih orgelskih koncertov v koncertnih dvoranah. V Sloveniji imamo kar nekaj oziroma vedno več orgelskih koncertnih ciklov, ki potekajo po cerkvah, nobenega pa v koncertnih dvoranah, npr. v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ali Slovenski filharmoniji. Tam se zdi, da se orgle oglasijo le, ko je na programu tega ali onega abonmajskega cikla orkestrsko delo, ki ima v partituro vpisane tudi orgle. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je denimo en sam solistični orgelski koncert letno, na katerega so praviloma vabljeni tuji interpreti. Med njimi se nekatera imena celo ponavljajo. V Slovenski filharmoniji pa solistični orgelski koncerti v okviru rednih abonmajev, rednega programa sploh ne obstajajo.
Omenjeni tradiciji radijskih prenosov orgelskih koncertov si se v sodelovanju s Festivalom Ljubljana in Programom Ars v okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov poklonila s koncertom, ki nosi pomenljiv naslov: Nevidne niti. Program koncerta je povezal slovensko orgelsko ustvarjalnost z dunajsko glasbeno tradicijo prve polovice preteklega stoletja. Kaj se ti pri teh povezavah zdi najzanimivejše, presenetljivo, morda celo navdihujoče?
Pri sestavljanju programa in nasploh pri teh povezavah iz preteklosti, pri izvedbi koncerta Nevidne niti me je presenetilo, da so že pred skoraj sto leti prek radijskih valov, že kmalu po nastanku našega radia, prenašali tudi orgelske koncerte. Orgle so bile takrat torej popolnoma enakovredne drugim glasbenim inštrumentom oziroma so jih zares obravnavali kot kraljico inštrumentov, sicer prenosov verjetno ne bi bilo. S temi koncerti, predvajanji pa smo se zelo približali dogajanju v mnogo večjih evropskih kulturnih centrih, kot je Dunaj, kjer so izvajalci omenjenih koncertov, Matija Tomc, Stanko Premrl in Franc Kimovec, prej tudi študirali. Nevidne niti so torej takrat povezovale svetno s sakralnim, tudi dobesedno – z mikrofonskimi vodi, ki so bili napeljani iz radia v ljubljansko stolno in frančiškansko cerkev, pa tudi Ljubljano z Dunajem in s tem slovensko kulturo s širšim evropskim glasbenim prostorom. In morda še ena zanimivost – skladatelj in duhovnik dr. Franc Kimovec je bil tudi prvi dirigent oziroma umetniški vodja 16-članskega moškega pevskega sestava, ki je bil ustanovljen leta 1934 in se je po nekaj letih razvil v mešani pevski zbor; ta je, nazadnje pod imenom Komorni zbor RTV Slovenija, vseskozi skrbel za bogatitev radijskega glasbenega arhiva z novimi posnetki in koncertnimi izvedbami, deloval pa je vse do današnjih dni.
Najobsežnejše delo na sporedu so bile Schönbergove Variacije na recitativ, op. 40, njegovo edino delo za orgle, ki velja za precej zahtevno. Kaj pri tej skladbi predstavlja za izvajalca največji izziv in kaj je tisto, zaradi česar bi ji bilo vredno še večkrat prisluhniti?
Omenjeno kompozicijo sem vključila v program predvsem zato, ker sem z njo želela zaobjeti celotno glasbeno vzdušje takratnega časa. Naši skladatelji, Tomc, Kimovec, Premrl in malo prej Anton Foerster, so za orgle ustvarjali znotraj cerkvenega prostora, ki je takrat imel, predvsem zaradi cecilijanskega gibanja, nekatere omejitve. Atonalnost npr. ni prišla v poštev, omenjeni slovenski glasbeni ustvarjalci so svoj kompozicijski slog zato razvijali znotraj tonalnosti, pri kateri so včasih segli do skrajnih meja. Schönberg pa je s svojo dodekafonijo segel čez te meje. Elemente dodekafonije lahko slišimo tudi v skladbi Variacije na recitativ, op. 40, zanimivo pa je, da si jo je ravno zaradi predvidenega izvajanja v sakralnih prostorih zamislil tonalno, v t. i. razširjeni ali prosti tonalnosti, pri kateri včasih za trenutek ali dva oziroma za nekaj taktov zaide v dvanajsttonski sistem, a se vedno vrne nazaj v d-mol oziroma D-dur. Skladba mi je bila v izziv tudi zaradi posebnega vzdušja, ki veje iz nje;
