(Iz tiskane izdaje; izid: 27. marec 2026)
V preteklem letu smo obeleževali 100. obletnico rojstva Janeza Bitenca. Poznamo ga kot enega najplodovitejših avtorjev otroških pesmi in glasbenih pravljic, s katerimi je pomembno prispeval k razvoju predšolske glasbene vzgoje. Njegov opus je obsežen in del njega je globoko zakoreninjen v našo podzavest. Bitenc pa je bil tudi glasbeni pedagog in urednik, ki je s svojim večplastnim delovanjem povezoval različne ustanove, na kar bi danes lahko zrli tudi z vidika zgodnje kulturnoumetnostne vzgoje.
Študij in poklicna pot
Janez Bitenc je študiral na glasbenozgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral. Med študijem je nanj pomembno vplival profesor France Marolt, ki mu je preroško napovedal, da bo pisal “simfonije za mamenke”, s čimer je mislil na otroke, ki se še držijo mame za krilo.
Že v študijskih letih je opravljal delo na ljubljanskem radiu, sprva v politični redakciji, kasneje pa kot urednik oddaj z ljudsko in zborovsko glasbo, v okviru katerih je sodeloval pri snemanju otroških, mladinskih in odraslih zborov po Sloveniji.
Njegova želja po neposrednem stiku z otroki ga je leta 1956 pripeljala na Osnovno šolo Dravlje, kjer je eno šolsko leto poučeval glasbeno vzgojo. Tu je na željo otrok nastala njegova prva pesmica z naslovom Trobentica in zvonček.
Istega leta je svoja prva dela objavil v zbirki Jurček poje. Menil je, da je umetnost ustvarjanja za otroke v tem, da se zavedaš, kaj lahko otrok pri določeni starosti dojame, kaj lahko zapoje in s čim ga lahko osrečiš. Spodbujal je izvajanje ljudskih in umetnih pesmi ter opozarjal na pomanjkanje ustrezne literature, ki bi bila prilagojena glasbenim sposobnostim otrok. Bil je kritičen do skladb s prezahtevnimi ritmičnimi in melodičnimi prvinami ter nerazumljivimi besedili in je opozarjal na preširok melodični obseg otroških ljudskih pesmi. K ustvarjanju za najmlajše je pozival sodobnike in začel še sam ustvarjati.
Na njegovo pobudo sta bila leta 1957 ustanovljena otroški in mladinski zbor RTV Ljubljana, v katerih je prepevalo okoli dvesto otrok. Za oba zbora so nastajale nove pesmi, ki so jih pisali takrat aktualni skladatelji in so bile iztočnica za radijsko oddajo Pet minut za novo pesmico.
Med letoma 1963 in 1966 je vodil glasbeni studio ljubljanskega Pionirskega doma, kjer je skrbel za natise glasbenih priročnikov in pesmaric, organiziral seminarje za vzgojitelje in učitelje ter srečanja mladih pevcev, obenem pa vodil neformalno glasbeno izobraževanje. Od leta 1964 je deloval tudi kot glasbeni urednik Državne založbe Slovenije.
Pedagoško delo je med letoma 1966 in 1981 nadaljeval na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani s poučevanjem na oddelku za predšolsko glasbeno vzgojo, kjer je imel osrednjo vlogo pevski zbor pod njegovim vodstvom. Med letoma 1973 in 1979 je prevzel vlogo ravnatelja in si prizadeval za tesnejše sodelovanje z osnovnimi šolami. V ta namen je zasnoval glasbeni dan in s tem uvedel kulturne dneve, ki jih v praksi slovenskega splošnega šolstva poznamo še danes. Prirejal je tudi številne javne prireditve in k sodelovanju vabil priznane slovenske umetnike ter s tem učencem omogočil stik z vrhunsko umetnostjo.
Med letoma 1978 in 1982 je na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani predaval metodiko glasbenega pouka, zadnjih dvajset let svojega življenja pa je po Sloveniji in v zamejstvu vodil glasbene delavnice v vrtcih, nižjih razredih osnovnih šol, društvih ter drugod.
Ustvarjalni opus
Bitenčev opus obsega okoli 500 pesmi za otroke in 30 knjig glasbenih pravljic, ki jih je razvil kot metodo poučevanja novih pesmi. Izšle so v številnih slikanicah, pesmaricah, knjižnih in notnih zbirkah ter zvočnih zapisih. Številna dela so objavljena v revijah, kot so Ciciban, Galeb in Kekec.
Čeprav je opus Bitenčevih otroških pesmi zelo širok, so le redke od teh opremljene s klavirsko spremljavo. Najdemo jih v zbirki Naša četica koraka: zbirka otroških pesmi in priročnik za glasbeno vzgojo otroka predšolske dobe, ki je izšla leta 1960 pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije. V prvem delu – priročniku – avtor naniza nekaj najosnovnejših misli o glasbeni problematiki otroka predšolske dobe in s praktičnimi primeri nakaže pot, ki bi čim lažje in hitreje pripeljala do uspehov na področju glasbene vzgoje. Tu najdemo zametke slikovnega zapisa in metode vizualizacije na področju ritma, pri katerih avtor z zapisom dolgih in kratkih črtic ponazarja različna tonska trajanja.
Drugi del zbirke sestavlja 24 otroških /…/
Simon Prašnikar
