Iz tiskane izdaje (izid: 28. junij 2024)
Se še spomnite nadaljevanke Moj prijatelj Piki Jakob? Če že ne nadaljevanke, se vam v misli prav gotovo prikrade podoba rjavega medveda z belim trebuščkom in modro pentljo, ki ga je ustvaril pesnik in pisatelj Kajetan Kovič. Nadaljevanko o tem hudomušnem junaku in njegovem učitelju, ki je zaznamovala prenekatero otroštvo, je vedno pospremila pesem z refrenom: »To je Piki, moj prijatelj, ki me spremlja noč in dan …« In avtor pesmi? Tomaž Habe. Ko preberemo ali slišimo njegovo ime, nam zagotovo zveni znano – marsikdo je v mladih letih to ime prebral na učbenikih za nauk o glasbi, številni se ga spomnijo kot srednješolskega pedagoga, tudi dirigenta, nekateri kot aktivnega strokovnega sodelavca JSKD, njegova Oda Ireni še danes velja za enega največjih hitov skupine Mladi levi, katere član je bil tudi sam, zagotovo pa je prav vsakdo kdaj njegovo ime prebral na programskih listih nastopov in koncertov otroških in mladinskih zborov.
Pedagoški poklic in ljubezen do snovi, ki jo podajaš
Ne glede na zorni kot gledišča dobimo vtis, da gre za človeka, ki je umetnosti resnično predan z vsem srcem in dušo; ne nazadnje o tem pričajo njegove besede, ko ga povprašam o spoznanjih dolgoletne prakse pedagoga, ki bi jih želel podeliti: »To, kar danes vsi poudarjajo in hkrati marsikdo zanika, je ljubezen – glasbo enostavno moraš imeti rad, moraš biti predan, seveda jo tudi razumeti in priti globlje v njeno bistvo, ampak najprej jo je treba doživeti. To lahko primerjamo s sprehodom v naravo z namenom, da jo analiziraš – slika narave te enostavno najprej prevzame, da jo doživiš, ti da toplino in te napolni z zadovoljstvom. Pri glasbi je pomembno pristno, elementarno doživetje glasbe,« pri čemer pristavi še, da je »pri sodobni glasbi to težko, ker te često naredi nervoznega, dokler ne vklopiš tudi razuma«.
Kekec, škrat Skovik in … Tomaž Habe
Najino druženje ni bilo povsem naključno – k pogovoru sem ga povabila po zadnji predstavi njegove nove mladinske opere v tej sezoni, ki sta jo na marsikomu dobro poznano, a bistro aktualizirano temo ustvarila v tandemu z mojstrom besede Milanom Deklevo. Dobro uro trajajoča opera v dveh dejanjih z naslovom Kekec in škrat Skovik je luč sveta ugledala v koprodukciji Slovenskega komornega gledališča, Glasbene matice in Cankarjevega doma. Premierno so jo izvedli v februarju 2024, sledile so ponovitve v maju, ogledali si jo bomo lahko znova v decembru. Kako je potekal ustvarjalni proces? »Prva ideja, pobuda je bila v sodelovanju z dirigentom Mirom Sajetom, da bi to zgodbo ustvaril kot muzikal z godbo. Ta proces se je potem razvlekel, sama godba se meni ni zdela ravno ustrezna podlaga za otroške glasove, a sem moral biti tudi pri komorni zasedbi previden – zveneti je morala kot orkester, hkrati pa glasbila niso smela povoziti glasu.« Izbira libretista je bila skladateljeva: »Dekleva piše krasno, pozna se mu, da je tudi sam muzik. Za libreto sem ga prosil sam, nad idejo je bil navdušen. Pri nastajanju libreta sva tudi sodelovala in je hitro razumel, kaj želim: na primer pri zaključku drugega dejanja sem ga prosil, naj zasnuje tako, da se bosta oba zbora prepletala.«
In ko je bilo delo končano? »Ko je bila opera končana, v nadaljnje nastajanje te operne zgodbe nisem želel več posegati, saj so vsi, dirigent, zborovodja, režiser, vedeli, kako in kaj. Edina sprememba od premiere je uvertura – ker je bila preturobna, sem na novo napisal 16 taktov, začenši s Kekčevo temo, saj sem v dvorani začutil, s kakšnim strahom, kaj jih čaka, so otroci ob prvotni uverturi reagirali; zato zdaj v uverturi slišite tako Bedančevo kot Kekčevo temo.« Za nekatere like (Kosobrin, Bedanec, sprva tudi vaški čuvaj) je skladatelj že vnaprej vedel, kdo jih bo na odru predstavljal, drugi, predvsem nastopajoči otroci in mladi, so bili takrat še neznanka, a je bil nad večino videti res navdušen: »Glede izvedbe lahko rečem, da so neverjetni – nekateri, tudi otroški parti, so res zahtevni. Bedančevi postopi temeljijo na tritonusih, Kosobrin ima modalni – frigijski sistem, na drugi strani pa Kekec poje izrazito durovske melodije in se po večini tudi drži svojega naravnega F-dura/G-dura, Mojčini parti so v hrepenečem Des-duru … Pri dialogih gre za melodične recitative, kjer bi si želel, da petje vseeno še malce razširijo, vsak poje v svoji tonaliteti, modulacije se ponekod vrstijo zelo hitro. Pri tem sem izhajal iz osebnega prepričanja, da vsako scensko delo uspe takrat, ko so karakterji ostro začrtani, v nasprotnem primeru se vse vleče; razpoznavnost vsakega lika je pomembna.«
Študent in pedagog
Tomaž Habe, po rodu Vrhničan, čigar drugi dom so postale Domžale, se je glasbi za otroke zapisal že v rosnih letih. Šolal se je na takratni Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, kjer je poleg uspešno zaključenega šolanja pri glavnem predmetu, violini pri prof. Leonu Pfeifferju, pri stranskem predmetu spoznal skrivnosti igranja na kitaro, pridobil pa tudi že pedagoška in didaktična znanja. Ker je njegovo primarno družino preživljal samo oče, se je takoj po šolanju zaposlil na Glasbeni šoli Domžale, nato pa zaradi družini neprijaznega urnika na glasbeni šoli osem let poučeval na osemletki, pozneje 30 let na njegovi že omenjeni nekdanji srednji šoli ter honorarno deset let na Akademiji za glasbo. Tja je tudi njega po zaključku srednje šole gnala želja po ustvarjanju, kot pravi sam in se ob tem spominja svojih profesorjev kompozicije (Blaž Arnič, Lucijan Marija Škerjanc, Uroš Krek), kot pomembne vplive omenja tudi Marijana Lipovška, Danila Švaro in Primoža Ramovša: »Oni so bili resnične kapacitete – za nas so bili bogovi.«
Skladatelj, ki uči, in učitelj, ki ustvarja
Vprašam ga, kaj akademskega skladatelja vodi k pisanju glasbe za otroke? »Otroška pesem je pri meni stalnica, začelo pa se je s sestrino pobudo, ki je v glasbeni šoli učila cicibane, češ da so se naveličali peti vedno iste pesmi in naj napišem kakšno zanjo. Pisanje skladb za mlade mi je prav zaradi vpetosti v pedagoški poklic vedno bilo izziv.« Ob pregledu zbirk otroških skladbic se zdi, da je res tako – do leta 2014, ko je izšla zbirka Gusar (z istoimensko, med otroki zelo priljubljeno skladbico), je nanizal že osem zbirk, začenši s Katko brez copatka (1976). Kako nastajajo njegove skladbice za otroke? »Pogosto se zgodi mimogrede; bil sem na primer na obisku pri Anji Štefan, ki mi je povedala za novo zbirko in mi nekaj besedil nastajajoče zbirke podarila. Že ko sem z njimi prišel domov, jih prebral, sem nekatere uglasbil v hipu.
Aleksandra Gartnar Kastelic
