Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2023)
Mitja Dragolič je leta 2005 z odliko diplomiral iz klarineta pri prof. Alojzu Zupanu na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V Maastrichtu na Nizozemskem je pod mentorstvom Jana Cobra leta 2014 končal študij dirigiranja. Leta 2016 je na ljubljanski Akademiji za glasbo pridobil naziv magister znanosti. Novembra lani je uspešno opravil avdicijo za mesto vodje koncertnega orkestra – s tem je Orkester Slovenske vojske dobil novega dirigenta.
Kako se počutite v orkestru po teh nekaj mesecih?
Za nami je že nekaj uspešnih projektov, ki so bili odlično sprejeti tako v orkestru kot pri občinstvu. Trenutno zelo uživam in upam na dobro počutje tudi v prihodnje.
Se vam zdi prednost ali slabost, da ste veliko glasbenikov iz orkestra poznali že od prej?
Vsekakor je prednost – ni tako velike ovire, lažje je stopiti pred orkester in z njim delati. S številnimi glasbeniki iz orkestra sodelujem že skoraj vso kariero. Nekaj je mojih prijateljev iz študijskih let, z mnogimi sem sodeloval pri različnih glasbenih projektih, z nekaterimi smo včasih celo skupaj igrali v bendu. To je vse samo pozitivno.
Katere so po vašem mnenju lastnosti dobrega dirigenta?
Imeti mora veliko glasbenega znanja, estetskega in umetniškega čuta, prilagodljivosti in potrpljenja. Hkrati mora biti dober govornik, mediator, pogajalec … Zelo pomembna pa sta tudi posluh do sogovornika in medčloveški občutek.
Kaj (ali kdo) vas je najbolj zaznamovalo, da ste se odločili za to poklicno pot?
Vedno sem občudoval dirigente v orkestrih, za katere sem imel občutek, da opravljajo neko čudežno posredniško vlogo med skladateljem in orkestrom. Vsak mentor pri mladem glasbeniku pusti svoj pečat. Vsekakor je pri meni ključno vlogo odigral dolgoletni mentor Jan Cober. Pri njem sem začel dirigirati in prav on je tisti, ki me je navdušil za to delo. Pod njegovim mentorstvom sem na Nizozemskem zaključil tudi študij dirigiranja. V tem poklicu je že več kot 50 let, izhaja iz države, ki ima lastno dolgoletno in bogato tradicijo pihalnih orkestrov, zato nam je v Slovenijo prinesel ogromno znanja. To je bil zame nekakšen preobrat v življenju – ko ne gledaš na glasbo in poklic zgolj z vidika instrumentalista, ampak se ti odpre popolnoma nov svet. Širši pogled na glasbo, program, repertoar, delo z glasbeniki … enostavno drugačen svet glasbe. Poln skrivnosti, vznemirljivosti in izzivov.
Kako bi ocenili orkester, ki ga vodite? Katere so njegove prednosti in morebitne slabosti?
Mislim, da ima ta ogromno prednosti. Člani orkestra so zelo prilagodljivi, delujejo v različnih komornih sestavih (pihalnih, trobilnih, mešanih …), igrajo v big bandu in seveda pihalnem orkestru. Iz vsake te skupine lahko glasbenik uporabi dobre lastnosti, način igranja, ki ga potem lahko uporabi pri igranju v velikem pihalnem orkestru. Glasbeniki so vrhunski, zato je užitek delati z njimi.
Katere bodo vaše prioritete pri razvoju orkestra?
Prepoznavnost se mi zdi prvotna naloga – da tudi pihalni orkester zleze pod kožo poslušalcem, da je del izbire »dnevnega glasbenega menija«. Namreč, v tujini so pihalni orkestri zelo prepoznavni in cenjeni, nekateri imajo celo kraljevske nazive, pri tem jih podpirajo tako državne kot lokalne skupnosti in uživajo status, kot ga imajo simfonični orkestri. Pri nas pa so pihalni orkestri kljub bogati zgodovini malce v senci simfoničnih orkestrov ali drugih priljubljenih zasedb. Pihalne orkestre vsi poznajo kot »orkestre z ulice« – tiste, ki igrajo koračnice. Ta status je treba preseči tako pri poslušalcih kot včasih tudi pri glasbenikih samih. Ta status pa se gradi s kakovostjo, dostopnostjo, vztrajnostjo in z vzgojo.
Katero je vaše glavno vodilo pri izbiri repertoarja?
Sestava dobrega programa se mi zdi še najzahtevnejši del priprav na koncert. Seveda že sam namen glasbenega dogodka včasih narekuje izbiro skladb. Repertoar na abonmajskem koncertu se zelo razlikuje od prazničnega, novoletnega koncerta. Tudi zasnova programa mora imeti nekakšno rdečo nit. Lahko gre za skladbe iz določenega stilskega glasbenega obdobja, glasbene kontraste, skladbe z različnih področij. Navdih so lahko ljudske pesmi, plesi, naravni, vesoljni pojavi … Vsakemu glasbeniku v orkestru mora repertoar biti določen izziv – tako tehnični kot muzikalni. S tem orkester raste, se razvija in pridobiva kakovost. Hkrati je treba sestaviti program za občinstvo. Občinstvo je tisto, ki tvori glasbeni trikotnik: občinstvo – orkester – dirigent. Ta trikotnik mora delovati, ker ne nazadnje študiramo in vadimo, da navdušimo občinstvo.
Od kod črpate navdih za interpretacijo izbranega programa?
Pred navdihom je najprej treba imeti znanje. Za to sta zaslužna dolgoletno šolanje in velika količina preštudiranega glasbenega materiala, predelanega v študijskem obdobju, na seminarjih, koncertih … Z znanjem, izkušnjami in časom pride tudi navdih, na katerega se tudi sam pogosto zanesem. Dobre glasbene kompozicije same po sebi prinesejo /…/
Larisa Marjanović
