Iz tiskane izdaje (izid: 22. december 2022)
(…) Na začetku je bil Bach in Bach je bil pri Bogu …
Bilo je mehko jesensko popoldne. Bledo sonce je sramežljivo kukalo skozi topel, gost zrak in živo obarvane liste jesenskih dreves. Ljubljanski grad se je ovil v mir. Oblečen v toplo tenčico rožnate, večerne svetlobe.
V moji glavi je zvenel Largo iz Bachove tretje sonate v C-duru za violino solo. Violinistov zvok je mehko zarezal sveto Tišino in poslušalca ni izpustil vse do končne Tišine.
Ljubljana, 15. 10. 2022, La Basilica
Žiga iskalec – violina ali klavir?
Bach ni vezan na inštrument. Bachove fuge iz WTK bi lahko izvajal godalni kvartet in bi bile ravno tako genialne. Bach je kot višja matematika. Vse je logično, racionalno, popolno, uokvirjeno …
Ampak na koncu poti nas čaka Čudež.
Moj prvi stik z glasbo je bil klavir. Svojo ljubezen do glasbe sem vedno dojemal skozi klavirski zvok, harmonijo.
In kako je torej prišlo do usodne violine?
Nekoč sem še kot malček vprašal starše, kateri je najtežji inštrument. Odgovor je bil violina. Brez odlašanja sem odvrnil, da bom torej igral violino, toda klavir me je vedno po tihem spremljal. Ves čas sem študiral klavirsko literaturo. Imel sem različna obdobja, in medtem ko sem na violino igral šolske koncerte, sem na klavirju raziskoval Chopinovo Balado v g-molu, sledilo je obdobje ruskih skladateljev: Rahmaninova, potem Prokofjeva … Pred približno dvajsetimi leti sem namreč spoznal drugi klavirski koncert Sergeja Prokofjeva.
Končalo se je tako, da sem bil naslednje leto obseden s prebiranjem vseh stavkov tega koncerta, od »odštekane« kadence do različnih delov koncerta, v katerih sem lačno odkrival neizmerno lepoto! Močno me je prevzel mistični zvočni svet Aleksandra Skrjabina, ki je takrat potenciral moj malce bolj analitičen pristop k Bachovi glasbi, geometriji, simboliki, zlatih rezih … in tu se pojavi tako edinstven komponist, Skrjabin, ki je s svojimi barvami vso to norijo pripeljal še dlje, z barvami in svojim misticizmom.
Med tem pa si meni nič, tebi nič še naprej veselo igral »najtežji« inštrument na svetu. Bil si profesionalec na violini, tvoje srce pa je bilo pri klavirju? Hecno …
Ne bi se čisto tako izrazil. Pri klavirju se nisem ukvarjal s tonom ali tehniko. Enostavno me je zanimalo, kako kaj zveni. Najbrž mi je bil klavir v tistih časih nekako bolj popoln vodnik skozi glasbo. Če prav pomislim, ne bi rekel, da me je vlekel sam inštrument. Vlekle so me note, ki smo jih imeli v tisti omari zraven klavirja. Klavir sem uporabljal, da sem jih lahko »bral«. Nekoč sem recimo na podstrešju našel partituro Schubertove Nedokončane. Čisto pravi zaklad! Nekakšna navodila, ki otroku, ki zna brati note, razodenejo vse skrivnosti, zakaj ta simfonija tako fantastično zveni! Pravi čudež! Čisto zares pa sva si z violino segla v objem nekoliko pozneje.
Segla v objem. Ko igraš, dejansko deluješ, kot bi bila violina in lok del tebe, zelo skladno. V iskanju … časa? Izgubljenega?
Aleksandra Pavlovič
Dodaj komentar