Iz tiskane izdaje (izid: 28. junij 2024)
Letos je za Andreja Zupana, priznanega slovenskega klarinetista, profesorja klarineta in dirigenta, prav posebno leto. Obeležuje namreč glasbeni jubilej, 50-letnico delovanja Orkestra Mandolina Ljubljana, ki se je uveljavil kot izredno pomemben orkester z dolgoletno domačo in mednarodno veljavo. Ima močan vpliv tako pri mladih kot tudi starejših ter je znan po raznovrstnosti izvajalskega programa.
Orkester Mandolina Ljubljana
Začetki orkestra segajo v leto 1974, ko je bila na pobudo in pod vodstvom Slavka Kokalja pod okriljem Zveze borcev NOV ustanovljena manjša mandolinska skupina. Slavko Kokalj je bil znan kot »popravljavec« najrazličnejših inštrumentov, predvsem brenkal in pihal, celo prek meja takratne domovine pa je bil zelo cenjen kot izdelovalec/krojač odličnih plesnih frakov, ki so jih uporabljali plesalci po vsej Evropi in širše. Ideja njegovega kroja je bila namreč temeljito ulivanje z značilno držo plesalca v pregibu ramen.
Z vsakim letom (z izjemo pandemije koronavirusa) je število članov vztrajno raslo – pravijo, da natančno število tudi sami s težavo določijo. Mnogi člani, izmed katerih jih je danes še kar nekaj dejavnih, so bili prvotno del tamburaškega ansambla Bisernica, ki ga je prav tako ustanovil Slavko Kokalj ter ga dolga leta vodil na bližnji Osnovni šoli dr. Vita Kraigherja. Mladi tamburaši so se igranja mandoline priučili v mandolinski pripravljalnici pod vodstvom Milana Kontarčka, orkester pa se v tem času ni le izdatno okrepil v številu, temveč se je tudi preoblikoval v stilu mandolinskih orkestrov. Danes je sestavljen iz šestih sekcij: prve mandoline, druge mandoline, mandole, mandolončela, kitare in kontrabasa, pod samostojno sekcijo pa spada njihov bobnar in vsestranski tolkalist, Miha. V nasprotju z nekaterimi državami, kot so Španija, Italija, Francija, Nemčija in Japonska (imajo tudi mandolinske inštitute, kjer se mandolina poučuje tudi na akademski ravni), se v Sloveniji še danes ni mogoče vpisati na mandolino niti na ravni državno priznanih glasbenih šol. Člani so se zato zatekali k številnim mandolinskim seminarjem v tujini, že nekaj let pa koncertna mojstrica orkestra, Tanja Pirc, vodi svojo zasebno »mandolinsko šolo«, ki gotovo veliko prispeva h gojenju kulture mandolinske glasbe pri nas.
V prvih letih je dirigentski prestol zasedal ustanovitelj Slavko Kokalj, in sicer z inštrumentom v roki kot v starih časih v glasbi, sčasoma pa se je v orkestru pojavila potreba po sodobnem pojmu dirigenta. Do danes lahko poleg Slavka naštejemo pet dirigentov orkestra: Slavico Drev (1982–1983), Milana Kontarčka (1987–1991), Tineta Goleža (1991–1993), Dušana Nedovića (1993–2003) ter Andreja Zupana od leta 2003. Orkester je gostil tudi tri dirigente za krajše priložnosti, predvsem ob prehodu med dirigentoma Nedovićem in Zupanom, in sicer Keitha Harrisa (nekdanji avstralski mandolinski virtuoz, ki še danes poučuje mandolino in je izvedel tudi prve mandolinske seminarje z našimi člani v tujini), Stevena Loya (že dolgo v Sloveniji delujoči dirigent, ki že od nekdaj posega predvsem po sodobni glasbi in ki je »vskočil« v orkester za krajši čas, a z veliko mero zavzetosti, hkrati pa napisal kar nekaj priredb za skupni koncert) ter Tomaža Habeta (priznan slovenski skladatelj, glasbeni pedagog, ki je dirigiral nekaj koncertov in hkrati aranžiral nekaj priredb za mandolinski orkester ter čez leta sestavil kar nekaj originalnih del za ta sestav).
V delovanju orkestra je bila prelomnica gotovo prihod filharmonika Dušana /…/
Jure Juvan
Dodaj komentar