Glasba – prostor – mesto – zvok
3. julij 2019
Vsaki dve leti Zagreb postane prizorišče novih glasbenih tokov. Ob 30. jubileju se je Glasbeni bienale Zagreb (Muzički biennale Zagreb) ozrl na svojo preteklost in iz nje stkal svojo sedanjost. Cilj vrnitve v preteklost pa ni bil pregled ali povzdigovanje, temveč iskanje navdiha v bienalu iz leta 1979, ko je Zagreb v celoti postal oder z namenom demokratizacije umetnosti oz. približevanja elitistične kulture delavskim množicam. Glavni festivalski program se je začel 6. in končal 13. aprila, toda številne obfestivalske dejavnosti in dogodki so potekali že nekaj tednov pred tem. Po zgledu na tako imenovani Urbofest se je letošnja edicija posvetila predstavitvi sodobne glasbe najmlajšemu občinstvu z različnimi programi. Te je nepretrgano izvajala dva meseca pred festivalom.
Urbofest 1979
Pred natančno 40 leti je Zagreb doživel Urbofest oziroma 10. edicijo Glasbenega bienala Zagreb, ki je bil programsko osredotočen na mesto. Takratna ideja bienala je bila povezana s splošnim kulturnim vzdušjem, ki je hrepenelo po premestitvi kulture iz utečenih institucionaliziranih okvirjev v nekonvencionalne prostore. Ta ideja je bila povezana z antropološkim proučevanjem vsakdanjosti delavcev v socializmu, demokratizacijo kulture ter iskanjem stičišča med elitistično in popularno kulturo. Urbofest je bil bienalska različica festivala Pomlad v Novem Zagrebu (Proljeće u Novom Zagrebu), ki je umetnost postavila sredi novih predelov mesta.
“Cilj teh projektov je ravno v tem, da sami nenehno in povsod prihajate do odkritij. Zato vas nič ne sme presenetiti, saj nič ne smete pričakovati. Kakorkoli že, mogoče se ne bo zgodilo nič, razen tega, da boste zgodaj vstali, se prebili do veleblagovnice in potem prišli domov z občutkom prevaranosti.“
To so besede muzikologa Nikše Gliga, ki jih najdemo v programskem listu glasbenega bienala iz 1979, a so zaznamovale tudi letošnji festival. Želja tako Urbofesta kot 30. bienala je transformacija kulture v integralni del življenja, ne pa dojemanje te kot ekskluzivnega dogodka. Ravno ekskluzivnost dogodka pa je pogoj vključevanja elementa pričakovanja – pričakovanja občinstva, da bo izvedba dogodka sovpadala z vnaprej predpisanim modelom (protokola), ali pa pričakovanja, da bo občinstvo lastno predznanje lahko prilagodilo, tako da bo lahko uživalo v ponujenih vsebinah. Osvoboditev od pričakovanj je bil cilj 10. in 30. bienala, ki naj bi bil dosežen z bolj preprostim besednjakom in zanimivimi umetniškimi pristopi, ki pa so (seveda) v skladu z ideologijo demokratizacije umetnosti.
Politika širjenja občinstva
Dejstvo, s katerim se srečuje večina organizatorjev koncertov klasične glasbe, je, da je občinstvo pogosto težko nagovoriti, še posebej, če govorimo o sodobni glasbi. Bienale se lahko pohvali z dobro obiskanostjo, vendar je letos ponudil tudi pester pedagoški program, ki dolgoročno kreira novo, mlado občinstvo.
Ivana Maričić
Dodaj komentar