Pogovor

Urška Štrekelj, pianistka in glasbena pedagoginja

(iz tiskane izdaje, datum izida: 27. marec 2020)

Po koncu magisterija na Akademiji za glasbo v Ljubljani je začutila, da zanjo obstaja nekaj več, in se odpravila na študij v tujino. Med možnostmi Berlin, Dunaj, Amsterdam in Zürich je pristala v slednjem. V preteklih treh letih si je priigrala še papir Visoke šole umetnosti Zürich iz klavirja in glasbene pedagogike. Zdaj se veseli prve redne zaposlitve v Švici kot učiteljica klavirja na tamkajšnji glasbeni šoli. S Korošico sva se pogovarjali na trgu pred züriško operno hišo.

Kakšno zapuščino ste odnesli s seboj iz Slovenije?
V Slovenijo se rada vračam in hranim ljubljanska študijska leta v lepem spominu. Prav tako se spominjam dragocenih in pestrih koncertnih priložnosti, ki so mi jih omogočili ljubljanska Glasbena mladina, ljubljanski magistrat ter društvo Mohorjan s Prevalj. Hvaležna sem za vse izjemne ljudi, s katerimi sem imela možnost sodelovati, se učiti in razvijati, začenši z dvema gimnazijskima profesorjema Mileno Sever, ki je v meni vzbudila zanimanje za odkrivanja manj znane literature, in Robertom Kampletom, ki me je veliko naučil o razumevanju ter analizi harmonije.
Pa prof. Vladimir Mlinarić, čigar ure so bile vedno navdihujoče in tehtnosti navkljub nikoli niso izgubile lahkotnosti, ter drugi, ki so mi pomagali na poti do želenega – postati del peščice »izbrancev« s kariero na mednarodnem področju.

Magisterij iz klavirja ste opravili tako v Ljubljani kot v Zürichu. Kaj je bila po vašem mnenju največja razlika med obema študijema?
Tujina ni za vsakogar, je pa zagotovo za pogumne ljudi z jeklenimi živci in dobro mero humorja. V Zürichu sem najprej doživela kulturni šok zaradi visoke ravni in povsem samoumevnega hitrega tempa. Glasbena zbirka, v kateri velikokrat izgubim občutek za čas, možnost najema snemalnih naprav in kakovosten nabor izbirnih predmetov – od možnosti učenja dodatnega inštrumenta (v mojem primeru jazz petja), mentalne odrske priprave in predmetov, povezanih s poznavanjem fiziologije človeka ter skrbjo za zdravo glasbenikovo telo, pa do predavanja o uspešni prijavi na delovno mesto … Vse to mi je dalo ogromen zagon. Veliko sem se naučila tudi zunaj šolskih zidov, predvsem prek izjemno bogatega ter vsestranskega programa, podkovanega s »klasičnimi zvezdniki «, ki so pogosto v Zürichu. Menim, da sta k moji osebni rasti in profesionalni širini veliko pripomogli spoznavanje ljudi različnih kultur, nacionalnosti in religij ter sodelovanje z glasbeniki z vsega sveta. Čeprav sta si Slovenija in Švica kulturno dokaj blizu, sem po treh letih postala dovzetna tudi za razlike. Vsak dan se naučim nekaj novega, najsi bo to v kontekstu pianizma, pedagogike ali življenja na splošno.

Zakaj ste se po uspešnem študiju klavirja, tako v Ljubljani kot v Zürichu, odločili še za magisterij iz glasbene pedagogike?
Starši so se pred kratkim pošalili: »Ljudje zbirajo najrazličnejše stvari, je že res, ampak še nikoli nismo slišali za kaj podobnega, kot je zbiranje magisterijev.« Ko sem nadgradila svoj pianizem, sem začutila, da bi rada dopolnila in razvila še svojo drugo, pedagoško plat. V Zürichu ni nič nenavadnega, če se študiju posvečaš tudi v tridesetih, štiridesetih letih.

Pred kratkim ste dobili tudi službo. Čestitke! Kako je potekal ta proces in kakšna je bila realnost v primerjavi s tistim, kar ste slišali od drugih?
Najlepša hvala. Služba je bila prijetno presenečenje. Na glasbeni šoli Zürich Oberland, kjer sem pred letom dni nekaj časa nadomeščala, se je odprl razpis, na katerega sem se spontano prijavila. Seveda si nisem znala vnaprej predstavljati, kaj se bo z mano zgodilo, ko bom enkrat končala akademijo in izgubila študijski vizum. Kolegi glasbeniki so me opozorili, naj iskanje službe začnem pravočasno, saj bom kot tujka težje dobila povabilo na razgovor. K sreči sem uspešno opravila razgovor, na katerem sem učila pred komisijo, se pianistično predstavila s kratkim programom in odgovarjala na vprašanja, kot sta: »Kaj bi naredili, če bi bila učenka slabovidna? « in »Kako rešujete konflikte s starši?« S svojo pozitivnostjo in odprtostjo sem se zlahka ujela s kolektivom.

Kaj je najpomembnejše, kadar se odločamo za učenje inštrumenta?
Želja učenca samega, in ne ideja staršev, tete ali soseda. Po nekaj mučnih urah se je učenka srečno vrnila k nogometu, jaz pa sem naprej poučevala njeno mamo. Seveda ne gre pozabiti na talent oz. posluh ter zavedanje, da učenje inštrumenta zahteva samostojno delo doma.

Petra Rakić