Iz tiskane izdaje (izid: 30. junij 2026)
Peter Baroš, direktor kulturno-umetniškega programa, Saša Globačnik, vodja službe za trženje programa in odnose z javnostmi, in Aleš Drenik, vodja programa resne glasbe, opere in baleta, spregovorijo o načinih delovanja, izbiri vsebin in danih možnosti v osrednjem kulturnem hramu v Sloveniji. Z njimi se je pogovarjala Veronika Brvar.
Razlogov za pogovor o delovanju Cankarjevega doma je vedno dovolj. Ni treba posebej razlagati, da je naš največji kulturni in kongresni center največji producent kulturnih dogodkov. Dovolj poveden je podatek, da od 25.000 kulturnih dogodkov letno v Sloveniji prav Cankarjev dom pripravi 2000 prireditev. Pomemben razmislek o osrednjem kulturnem hramu pa se začne že pri njegovi ideji in njeni realizaciji. Kar težko si predstavljamo, da so od njegove zamisli, priprave načrta do prvega dogodka pretekla le tri leta, in prav tako se zdi skoraj težko verjeti, da se proračun ni z gomilo aneksov podeseteril. Od zgradbe in vselitve vsebin vse poteka, bolj ali manj, pričakovano. Iz obetanih tirnic so nas v preteklosti večinoma spravljale vsebine, občasno pa so na površje priplavala tudi občutljiva vprašanja o zasedbah “vodstvenih položajev. Priznajmo, da za imenovanji trdno stoji uradna aktualna politika, ki pa je seveda tudi dolžna že od prve podpisane pogodbe poskrbeti za javna sredstva pozneje določena v višini 50 odstotkov in seveda prevzeti vso odgovornost za vzdrževanje Ravnikarjevega edinstvenega spomenika. Od tu naprej že nastopi boj za poslovne priložnosti s pomočjo sponzorjev, mecenov. Kakšen je ta delež pri ustvarjanju kulturnih vsebin, kako se pridobljena sredstva iz kongresne dejavnosti prelijejo do nosilcev programov? To verjetno niso vprašanja, ki bi nas ob obisku kulturnih prireditev najbolj zanimala, ampak za nemoteno delovanje se nam zdijo bistvena.
Tokratni pogovor je tako na prvi pogled rutinsko zasnovan, morda celo v slogu “dolgočasnega mandata”, želimo pa si, da bi bil spodbuda k razmisleku za odločevalce na polju kulturne politike. Ob 35-letnici naše države bi si njeni prebivalci tudi v glavnem mestu lahko zaželeli vsaj nekaj podobnih kulturnih hramov na infrastrukturno posebej zanemarjenih področjih, kot so na primer osrednje slovensko gledališče, veliko glasbeno gledališče in glasbeni center z vadbenimi in snemalnimi možnostmi. Najprej pa vabljeni vsaj k spoznavanju delovanja in razmišljanja treh izbranih sogovornikov, odločevalcev, oblikovalcev in promotorjev kulturnih vsebin v Cankarjevem domu.
Prvo razmišljanje o temi, ki se dotika vseh vas – o prepletanjih, odnosih med programiranjem, produkcijo, trženjem, nagovarjanjem javnosti. Sprašujem vas torej o poslanstvu Cankarjevega doma. Kako ga vi razumete?
Peter Baroš (P. B.): Cankarjev dom po svojem ustanovitvenem aktu predstavlja osrednjo kulturno institucijo, ki opravlja javno službo v širokem spektru javnega interesa za kulturo, da kulturo predstavlja, da v Slovenijo prinaša mednarodne vsebine z različnih umetniških področij, da skuša zajeti celotno paleto umetnosti in ustvarjalnosti znotraj enega prostora, ene hiše, ki v ta namen razpolaga tudi z raznolikimi prireditvenimi kapacitetami. Če govorim konkretno, poslanstvo Cankarjevega doma je zagotavljati pogoje za ustvarjanje in predstavljanje kulture in umetnosti v najširšem mogočem kontekstu ter javnosti omogočati kakovostne, raznovrstne, dostopne kulturne vsebine.
Saša Globačnik (S. G.): Sama bi pogledala z zornega kota tistih, ki nas obiščejo. Bistveno je, da so programi za vsakogar, da vsak najde zanimive, relevantne programe v trenutnem času, prostoru, da so vsebine dostopne in da lahko v vsakem trenutku prideš v našo hišo in doživiš kaj lepega, aktualnega, novega.
Aleš Drenik (A. D.): Kot hiša, ki vabi, ki vsaj na mojem področju načeloma nima lastne produkcije, smo tukaj zato, da omogočamo domačim produkcijskim hišam, da ustvarjajo v svojih oblikah, hkrati pa povabimo, predvsem iz tujine, tisto, kar se nam zdi najboljše, najprimernejše, da dopolni domačo produkcijo v okviru danosti – finančnih in drugih – da ponudimo občinstvu najboljše možno in da znajo primerjati, na takšni mednarodni ravni, kaj je dobro, kam se umešča domača produkcija.
Če izpostavimo štiri segmente – idejo, program, možnosti in realizacijo –, katerega bi dali na prvo mesto?
P. B.: Ključno se mi zdi poudariti specifičnost Cankarjevega doma, da mora skoraj v polovični meri sam zagotavljati svoj prihodek. Pri nas gre za mešanico tega, kaj si lahko privoščimo, kaj lahko dobimo, kaj lahko pričakujemo z vidika obiska in kaj je v nekem trenutku najaktualnejše za nas in občinstvo. Na nek način pa sledimo Programsko-poslovna prepletanja v Cankarjevem domu idealni liniji, da gremo iz nekega programskega koncepta v to, kar nam je dejansko dosegljivo in kar lahko realiziramo. Je pa res, da moramo biti pri tem pozorni na več dejavnikov, ki zadevajo vzdržnost našega poslovanja z vidika tega, koliko sredstev moramo za delovanje Cankarjevega doma prispevati sami. Cankarjev dom ob dejavnosti javne službe izvaja tudi kongresno dejavnost, ki prinese večji del prihodkov s tega naslova. Za vsebine kulturno-umetniškega programa pa je tudi zelo pomembno, koliko nam uspe dobiti sredstev z naslova vstopnin, pri čemer morajo biti cene vstopnic v kontekstu javnega interesa seveda čim bolj dostopne.
S. G.: Sama bi vse skupaj strnila v eno besedo – zadovoljstvo, zadovoljstvo vseh. Tistih, ki pridejo k nam na dogodek, tistih, ki so na odru, vseh tistih, ki so na odru in v zaodrju. Vseh, ki prispevajo, da je dogodek uspešen. In ne nazadnje tudi zadovoljstvo vseh nas v Cankarjevem domu: da smo finančno uspešni, da smo izpolnili svoje poslanstvo in poudarili naše bistvo. V svetu, ki je zelo spremenljiv, morajo biti tudi naša ponudba in programi agilni in aktualni. Naša konkurenčna prednost je zagotovo tudi ta, da se lahko odzivamo na tukaj in zdaj; na tisto, kar je relevantno. Prav zaradi tega lahko vedno znova navdihujemo in presenečamo občinstvo.
A. D.: Razmišljamo podobno. Idej in želja je veliko. Romantičen pristop, da vzameš katalog, ga prelistaš in to programiraš, ni mogoč. Dejansko gre tudi za računico, ki pa mora biti podprta s kakovostjo, umetniško vsebino. Če program ne bo hkrati naslovil občinstva in ne bo finančno vzdržen, lahko to narediš enkrat, morda dvakrat, trikrat zagotovo ne. Vedno je treba paziti na razmerje, kaj nosi določen umetniški dogodek v smislu umetniške vrednosti, kako nagovarja občinstvo, pa kako bo glede možnosti vzdržen.
Omenili ste ustanovitelja, državo. Zanima me odnos med Cankarjevim domom in ministrstvom za kulturo? Gre za enosmerno delovanje ali obstajajo možnosti dvosmernega sodelovanja?
P. B.: To delovanje poteka zelo podobno kot pri vsakem javnem zavodu v Sloveniji. Ker je ustanovitelj država, nam omogoča bistveno lažje delo in daljnoročnejše načrtovanje, kot ga ima neka nevladna organizacija, ki se mora s svojimi vsebinami prijavljati na projektne razpise. Naš program je financiran z odločbo, kar konkretno pomeni, da v mesecu oktobru podamo program, ki ga želimo izvesti v naslednjem letu, in povemo, koliko denarja bi za to potrebovali. Januarja dobimo odločbo, ki ni nujno skladna z našimi željami, zaradi česar moramo program temu primerno prilagoditi glede na razpoložljiva sredstva, ki jih prejmemo, in nato začeti izvajati. Pri pripravi programa je Cankarjev dom oziroma moji sodelavci, pristojni za programiranje posameznih področij, popolnoma suveren, pri tem pa se želimo držati smernic, ki so na kulturnopolitični ravni kot take zapisane v nacionalnem programu za kulturo. Za nas je imperativ, da zagotavljamo pestrost, ustrezno kakovost in čim večjo dostopnost za tiste številne javnosti, ki so jim te vsebine namenjene. Težko je pri tem govoriti o neki dvosmerni poti. Naš direktor je sicer tudi predsednik dialoške skupine za javne zavode na ministrstvu za kulturo, obstajajo tudi formalni postopki, ki se jih lahko različni deležniki poslužijo za komunikacijo z resornim ministrstvom in drugimi odločevalci. CD uresničuje javni interes, ki je skladen s smernicami nacionalne kulturne politike, hkrati pa vleče tudi poteze, s katerimi narekuje razvoj teh smernic v prihodnje, čeprav še niso zapisane v teh dokumentih. Skratka, to svojo vlogo osrednjega kulturnega centra vidimo tudi kot vlogo nekoga, ki mora v bistvu iti naprej, biti v praksi kakšen korak pred zapisanimi smernicami in upati na rezultate, ki bodo prepoznani tudi na širši kulturnopolitični ravni in skozi prakso pozneje povzeti tudi pri preostalih akterjih uresničevalcev javnega interesa za kulturo.
Glede na to, da ste edinstveni v slovenskem kulturnem prostoru, ali imate možnosti za neposredno vplivanje na spremembe v kulturni politiki, konkretno denimo na spremembo kakšnega zakona?
P. B.: Po delovanju smo specifični, statusno pa smo na isti ravni kot vsi drugi javni zavodi v Sloveniji, možnosti neposrednega vplivanja nimamo.
Koliko vpliva imate na Nacionalni svet za kulturo? Lahko predlagate teme, ki se bodo na njihovih sejah obravnavale?
P. B.: V razmerju do Nacionalnega sveta za kulturo nismo v ničemer v drugačni poziciji kot kdorkoli, ki se v Sloveniji ukvarja s kulturo.
S. G.: Če se navežem še na prejšnje vprašanje: dejstvo je, da ima Cankarjev dom močno simbolno vlogo, ne nazadnje je bil zgrajen s samoprispevkom: In ta identifikacija, povezava, kako počnemo stvari, kaj počnemo in za koga, je zelo močna. Obiskovalci veliko pričakujejo od nas. In prav je tako. Smo osrednji javni zavod na področju kulture in prav je, da so pričakovanja visoka. Mislim, da je to pozitiven stres za vse, ki delamo v Cankarjevem domu.
Omenili ste simbolno vlogo in pomembno postavko – dostopnost. Ali je obisk kulturnih dogodkov res dostopen vsem v Sloveniji? Če pomislimo samo na otroke, mladino, ki bi pravzaprav morali obiskati CD vsaj enkrat letno, pa jim je zaradi visokih cen prevoza to skoraj onemogočeno. Kako se odzivate na ta problem?
S. G.: Za šolske skupine zunaj Ljubljane imamo nižje cene vstopnic, obračunavamo jim višji popust prav zaradi tega, ker se zavedamo, da imajo strošek, ki ljubljanskim otrokom odpade, to je prevoz. Vsem šolskih skupinam pa ob obisku dogodka v Cankarjevem domu ponujamo brezplačni ogled naše hiše. V okviru brezplačne ponudbe večkrat letno organiziramo tudi ogled orgel v Gallusovi dvorani ter zvočno zgodbo Globoka hiša, ki gradnjo in zgodovino CD predstavi skozi 40-minutni sprehod. Pa oglede panjev, ki jih imamo na strešni terasi Cankarjevega doma že 15 let. Omeniti pa velja tudi, da je veliko naših dogodkov tudi sicer brezplačnih: od razstav do velikega dela humanističnega in literarnega programa. /…/
