Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2023)
Mojca Jerman je izvrstna mlada violinistka, ki se posveča predvsem komorni igri in historični izvajalski praksi. Poleti smo jo lahko slišali v ljubljanskem Mestnem muzeju, kjer so se s koncertom ob 10-letnici delovanja klavirskega tria Rêverie poklonili bratoma Lorenz, projektno pa sodeluje še z vrsto drugih zasedb tako v Sloveniji kot v tujini. Slednja, kot pravi sama, zagotavlja glasbeniku, samozaposlenemu v kulturi, bistveno boljši zaslužek, a Slovenija kot izhodišče ostaja njen dom. Dom, ki ni samoumeven, kot kaže izkušnja njenih starih staršev, ki so se po 2. svetovni vojni izselili v Argentino; odraščanje na preseku dveh kultur je na prav poseben način zaznamovalo tudi njo. Mojca je kot osebnost izjemno topla, prijetna in prijazna, najin pogovor pa se je vrtel predvsem, a ne izključno okoli njenega umetniškega udejstvovanja. »Lahko se dobiva ta teden, ker me potem nekaj tednov ne bo v Sloveniji,« je pisalo v njenem odgovoru na povabilo k intervjuju. In sva se, v poletnih izdihljajih zadnjih avgustovskih dni …
Dejavna si kot komorna glasbenica, ki poleg v številnih projektih deluje tudi v dveh stalnih zasedbah. Zakaj je za mlado glasbenico, umetnico, ne nazadnje violinistko, igranje v komorni skupini bolj privlačno in zanimivo kot kariera solista ali igranje v simfoničnem orkestru?
Glasbo sem vedno dojemala zelo celostno, nikoli se nisem videla samo kot violinistko ali pa kot solistko, kot nekoga, ki se poskuša dokazati pred drugimi. Kljub temu pa sta mi bila od nekdaj zelo pomembna osebni izraz in prispevek, ki ga človek začuti prek ustvarjanja. Vedno sem imela rada glasbo in med študijem sem ugotovila, da je komorna glasba tista, pri kateri to najlažje izrazim, saj je fokus na »glasbenem pogovoru« med posamezniki. Pri komorni glasbi se najlažje prepustim in hkrati osebno izrazim. Po drugi strani pa se mi zdi, da je vsa glasba nekako komorna glasba, tudi orkestrska, saj naj bi tudi v orkestru poslušal in odgovarjal, si kot del večje celote. Ne nazadnje še kot solist komuniciraš z občinstvom, pa tudi z različnimi deli samega sebe.
Želja po komornem muziciranju, kot praviš sama, se je utrnila in utrjevala med študijem …
Drži, med študijem sem doživela res posebno izkušnjo komorne glasbe, saj smo s pianistko Tanjo Činč in violončelistko Katarino Leskovar ustanovile klavirski trio Rêverie, naš mentor pa je bil Tomaž Lorenz, ki je bil res poln ljubezni do komorne glasbe. Bil je glasbenik, ki je vso svojo bit dal za komorno glasbo. Bil je tudi izjemen violinist in prav gotovo izvrsten solist, a je bila komorna glasba zanj očitno prioriteta. Ta izkušnja je bila bogata tudi zato, ker smo se s kolegicama takoj ujele, veliko smo koncertirale, skupaj spoznavale, kaj pomeni na odru doživljati živo glasbo. Nadaljevale smo v Gradcu, kjer je bil naš mentor pianist Chia Chou, ki je vsaj pri meni še poglobil zavedanje, da kakovostno igranje v komorni zasedbi ni nekaj samoumevnega, ampak gre za specifično panogo, v katero se splača poglabljati znova in znova.
Od vašega prvega mentorja Tomaža Lorenza se je glasbeni svet poslovil leta 2016. Zagotovo imaš tudi ti kakšen spomin nanj, ki bo ostal za vedno …
Zagotovo bo ostal občutek, da nas je kot osebe videl celostno, ne le kot glasbenice. Ob njem si imel občutek, da poskuša videti, kdo si, in na tem graditi – v praksi smo se na primer ukvarjali s specifičnimi skladbami in specifičnimi problemi, a vedno z osebno noto, spoštovanjem in s srcem, kar mi je še danes zelo pomembno. Ko smo se odpravile na koncertno turnejo po Argentini, h kateri nas je spodbudil prav on, in nam pri organizaciji tudi veliko pomagal, nam je na primer redno pošiljal elektronska sporočila, saj sta ga res zanimala naš uspeh in osebno doživljanje te tudi za nas posebne izkušnje.
/…/
Kje te bomo lahko slišali igrati v prihodnjem letu?
Nekaj koncertov je že načrtovanih v organizaciji Glasbene matice Ljubljana, v Italiji se pripravlja nekaj projektov z omenjenim baročnim orkestrom, prvi že septembra, enako s pariškim orkestrom. Kmalu se odpravljam na Nizozemsko na Festival Oude Muziek Utrecht, kjer bomo kot del stranskega programa nastopili z Nocturnalia ensemble, zatem se odpravljamo v Barcelono … Jeseni in pozimi bo kar nekaj zanimivih projektov tudi v Sloveniji, konec oktobra bomo na primer v Novi Gorici izvedli Pergolesijevo opero Služkinja gospodarica.
Kam te pelje pot? Kratkoročni cilji so najbrž znani, kakšen pa je pristop mladih glasbenikov do dolgoročnih ciljev in vizije?
Za zdaj se oprijemam bolj kratkoročnih ciljev – za nekaj nadaljnjih let si zagotovo še želim nadaljevati tako kot do zdaj, torej da bi širila poznanstva, jih ohranjala in negovala, želim si tudi uresničiti več svojih projektov, hkrati pa se prepuščam intuiciji in dopuščam, da se odprejo kakšna vrata, ki jih pred tem niti sama ne vidim. Dolgoročno bomo pa še videli – v meni tli želja po tem, da bi gradila in prispevala k neki skupnosti z učenjem ali kako drugače; trenutno mi sicer zelo ustrezajo potovanja, spoznavanje novih ljudi in repertoarja, saj so to res bogate izkušnje, drugi del mene pa si želi stalnosti, tega, da se nekaj gradi na enem mestu.
Aleksandra Gartnar Kastelic
