Iz tiskane izdaje (izid: 28. junija 2021)
Dušan Bavdek je stalni in dolgoletni sodelavec Glasbene mladine Slovenije. Bedi nad mladimi ustvarjalnimi talenti, spodbuja društveno delo za mlade navdušence ter skrbi za svež pretok z društvenega na akademsko področje ter nazaj. Vedno se je rad odzval vabilom naše revije o razmišljanjih na izbrano temo, daljšega pogovora z uveljavljenim skladateljem, profesorjem kompozicije, prodekanom Akademije za glasbo ter zelo angažiranim organizatorjem ter kulturnikom pa nam za revijo ni uspelo pripraviti vse od njegovih študentskih let. Ob rednem uvrščanju njegovih skladb na sporede osrednjih glasbenih ustanov, goreči vnemi za iskanje priložnosti študentske ustvarjalnosti na našem ter tudi mednarodnem polju ter široko razpredeni mreži dejavnosti se je zdelo, da bo težko našel čas za lastno predstavitev. Po dolgih letih je na pragu svojih zrelih let končno naš osrednji sogovornik. Zaradi pandemijskih ukrepov, žal, še vedno na varni »dopisni« strani razmislekov, kar pa še bolj podčrta njegovo osebnost in talente. Dušan Bavdek je mojster izbranega jezikovnega izražanja in privrženec stare modrosti »ničesar preveč«. Pri podajanju odgovorov je natančen in temeljit, pri iskanju globljih resnic in zavzemanju stališč do tujih sodb pa bolj kot vidnemu ter zapisanemu v črkah na papirju zaupa slišnemu v glasbi, zapisanemu v skrbno izdelanih partiturah.
V imenu Glasbene mladine Slovenije najprej iskreno čestitam za visoko madžarsko odlikovanje viteški križ madžarskega reda za zasluge za sodelovanje z Akademijo Franza Liszta v Budimpešti. Vsi sodelavci GMS pa smo bili tudi iskreno veseli tvoje zahvale, v kateri si posebej poudaril, da je to bolj priznanje Akademiji za glasbo, Društvu slovenskih skladateljev in Zvezi Glasbene mladine Slovenije. V čem torej vidiš pomen Glasbene mladine v Sloveniji in kako ocenjuješ njen vpliv v naši družbi?
Hvala za čestitke. Priznanje gre res vsem sodelujočim v dolgi vrsti koncertov in drugih dogodkov, ki so potekali v Sloveniji in Madžarskem od leta 2012. Poleg naštetih ustanov so to študentke in študenti različnih oddelkov Akademije za glasbo in AGRFT, izvajalke in izvajalci, skladateljice in skladatelji ter sodelavke in sodelavci Madžarskega kulturnega instituta v Ljubljani in slovenske[1]ga veleposlaništva v Budimpešti. Glasbena mladina je sodelovala s svojim poletnim taborom, ki so se ga, tako kot so naši študenti obiskali poletne šole na Madžarskem, udeležili madžarski študenti. Glasbena mladina v Sloveniji opravlja izjemno delo in njen pomen je težko dovolj poudariti. S kulturnim bogatenjem osnovnošolcev, skrbjo za mlade poustvarjalce in ustvarjalce v koncertnih ciklih in na poletnem taboru ter z refleksijo, ki jo prinaša revija Glasna, na več ravneh in večplastno humanistično bogati in kakovostno zrači slovenski glasbeni kulturni prostor.
Že vrsto let sodeluješ tudi na taboru Glasbene mladine Slovenije v Murski Soboti, kjer najmlajši skladateljski generaciji radodarno v svojem prostem času utiraš poti v svet skladateljevanja. Ob tem si prikličem v spomin naslovnico ene izmed revij Glasbene mladine v devetdesetih letih, kjer so tvojo skladateljsko generacijo postavili ob buldožer. Ali je ta simbolna podoba naslikala pravo ozračje za vašo generacijo, ki je vstopala na prizorišče v prelomnih časih? Kaj ste oz. si osebno pogrešal med študijem in kaj ti je dalo dovolj moči za vztrajanje na poti ustvarjalca?
Prelomni osamosvojitveni čas je bil zelo poseben, opojen, lep in kaotičen obenem, in vesel sem, da sem ga lahko živel. Buldožer uteleša del duha tistega časa, ki je v svetu rušil zidove, odstiral zavese, prinašal utopično pričakovanje bolj empatičnega sveta, in pri mladih dodatno razpihoval njihovim letom že sicer lasten idealizem. Mislim, da je naši generaciji dal svoj pečat in postal del njenega genetske[1]ga zapisa. Gre sicer za eno zadnjih generacij, ki je študirala še po starem, brez računalnikov, interneta, z ročnim zapisovanjem partitur in prepisovanjem orkestrskih partov. Malo boljše pogoje za študij kot predhodne generacije, tako z vidika pregleda nad dogajanjem v svetu kot tudi možnosti izvedb naših del, smo sicer že imeli. Je pa lepo spremljati sedanje študentke in študente kompozicije, ki jim dostop do vseh vrst informacij, pa tudi razvoj tehničnih pripomočkov, omogoča bistveno lažji in kakovostnejši študij. Letni koncerti kompozicijskega oddelka, ki so bili nekoč skoraj edina priložnost za predstavitev našega dela, so danes skoraj zbledeli in se utopili v dolgi vrsti vidnejših koncertov, ki prinašajo izvedbe študentskih skladb. Na izmenjalnih, solističnih, komornih in abonmajskih koncertih, v projektu mini oper, na koncertih profesionalnih instrumentalnih in vokalnih zasedb in na tekmovanjih, za katera študentke in študenti kompozicije pišejo obvezne skladbe, lahko danes doživijo izvedbe skoraj vsa študentska dela. To je nekaj, s čimer se lahko ponašamo tudi mednarodno, in le upamo lahko, da bo tako ostalo tudi vnaprej. Na skladateljski poti se sicer človeku zgodi marsikaj. Notranja potreba po ustvarjanju in zadoščenje ob vsakem dokončanem delu, pa tudi čisto navadna trma so bili dejavniki, zaradi katerih se nisem nikoli znašel pred vprašanjem, ali vztrajati ali ne.
Kako predstaviš poklic skladatelja najmlajši generaciji in kakšna so izhodišča za iskanje skladateljske poti pri študentih kompozicije?
Svojevrsten privilegij je imeti možnost opazovati inteligentne, nadarjene in hkrati med seboj zelo različne mlade ljudi pri njihovem ustvarjalnem razvoju. Hkrati je pedagoško delo z njimi tudi izjemno velika odgovornost. V tem delu vseeno uživam in občutek imam, da s študentkami in študenti uspemo vzpostaviti dovolj medsebojnega zaupanja, ki potem predstavlja osnovo za uspešno sodelovanje. Ljudje smo različni in pristop, ki bi bil po meri vsem, ne obstaja. Kolikor lahko, se poskušam vsakemu izmed njih približati, ga ali jo razumeti in začutiti, potem pa vsem pomagati razvijati se od tam, kjer vsak od njih v nekem trenutku je. Poslušamo, pregledamo in analiziramo ogromno skladb in zelo veliko diskutiramo. Na začetku jim njihove intuitivne zvočne rešitve razložim in postavim v ustrezne estetske kontekste. Tako relativno hitro in nevsiljivo spoznajo in poglobijo nekatere tehnike ter zvočnosti. Nato začnemo spoznavati tiste, ki so jim na začetku manj blizu, spodbujam jih k eksperimentiranju in iskanju novih in drugačnih zvočnih rešitev. Razumejo, da ima vsako obdobje svojega duha, svoje značilnosti in da zvočni izraz tega časa ne more biti enak kateremu od prejšnjih. Normalno in legitimno je, da nekatere človeške narave zavzeto in nemirno iščejo nove zvočne rešitve, druge pa sveže in drugačne načine povezovanja utečenih. Želim si, da študentke in študenti kar najbolj pridobijo zmožnost povezovanja obojega.
Tvoj izbrani opus razkriva širok ustvarjalni spekter od vokalnih, instrumentalnih skladb, od priložnostnih do simfoničnih del in celo opere za otroke. Tvoja skladateljska poetika daje slutiti, da pišeš z lahkoto in da bolj kot napori, trenja in boji v sodobnih kompozicijskih tehnikah stopajo v ospredje preverjene poti ter reflektirani odnos do preteklosti. Ali nam lahko opišeš svoj proces komponiranja?
Vtis, da pišem z lahkoto, ni točen. V zadnjih letih se mi pogosto pojavi težava že na prvi stopnički: zaradi vpetosti v različne organizacijske vloge in pedagoško delo ter zahtev, ki jih našteto prinaša, mi nikakor ne uspeva dosegati konstantnosti v ustvarjanju. Kot je to pri ukvarjanju z vrhunskim športom, je tudi pri umetniškem ustvarjanju potrebna določena forma, kondicija, in če je ne vzdržuješ, jo je pri vsakem novem projektu treba znova vzpostaviti. Tako ob vsakem začetku novega dela potrebujem nekaj časa, da se sprostim in osvobodim misli iz primeža vsakodnevnih procesov, da se potem lahko začne porajati nov zvočni svet ter v njem zaživijo in začnejo rasti različne ideje. Dokler ni zapisan prvi ton, je na voljo neskončno možnosti, takoj nato se te začnejo reducirati. A tudi po tem, ko je koncept, zvočni svet določene skladbe jasno postavljen in je morda dobršen del te že napisan, je še vedno vsak ton, odlomek predmet spraševanja, tehtanja in preverjanja – dokler ideja ni dokončno izčiščena, dokler je ne potrdi stalno prisotno notranje kritično oko, ki je neprizanesljiv razsodnik.
/…/
Veronika Brvar
Dodaj komentar