(iz tiskane izdaje; izid: 23. december 2020)
Izteka se leto, ki bi ga, prav srčno verjamem, čim prej radi pozabili. V svetovnem »plesu« kuge 21. stoletja so vsak dan pretresali številke izgubljenih življenj, opisi spopadov z najhujšimi oblikami bolezenskega stanja in posnetki izčrpanih obrazov celotnega zdravstvenega osebja. Prav lahko si predstavljamo, da so se v varnem zavetju med štirimi stenami ob ugasnitvi živahnega kulturnega življenja ob tem zazdele težave umetnika z »domačega kavča« nadvse nepomembne. Celo tako nepomembne, da je večinsko okolje, žal ob zvesti asistenci akcijskih medijev, dobilo priložnost za potrditev teze o kulturi, umetnosti kot nepotrebnem izdatku ali pa le obveznem »dodatku« civilizirane družbe. Seveda se življenjske poklicanosti, strastne zaveze, ne da utišati. Če ni moglo dvigniti zastora gledališče, so bili na široko odprti vsi »prenosni kanali«, če si podob ni bilo mogoče ogledati v galeriji, so s prav inventivno razlago oživljale na spletu, in če glasba ni zazvenela v koncertni dvorani, je našla pot do svojih poslušalcev z neposrednimi prenosi … Umetnost je bila, in seveda je še, tudi v tem najtežjem času daleč od »virtualne« resničnosti. Je še kako resnična, prava, tudi močno iskrena, povedna, predana, srčna. O tem priča nadaljevanje kulturnega življenja v najrazličnejših oblikah in v najbolj nemogočih danostih.
Koliko sta lahko umetnost in umetniška beseda s pomočjo novih platform prebili zidove neodzivnosti, ignorance, odpora, bo pokazal čas. V tem trenutku se pri nas še vedno dozdeva, da misel umetnika ne seže dlje od njenih prepričanih zvestih sledilcev. Zaupanje v notranjo, prav vulkansko moč ustvarjalca, v razsežnosti kulture, ki lahko tudi v teh opustošenih časih sveti močneje kot žarek svetlobe, vam zdajle verjetno zazveni kot cenena reklama. V tem našem svetu povprečnosti ter zoženih pogledov glas in razmislek ustvarjalca, umetnika, kulturnika odmevata v gluho tišino. Kako pa se bo ta tišina sploh lahko zbudila v novo postpandemijsko resničnost? Ali si morda zdajle še lahko zamislimo novo oživitev umetnosti, preporoda kulture, morda celo nove renesanse? Na to misel me je v novembru na mednarodni konferenci z zelo pomenljivim naslovom Kultura kot New Deal za Evropo spomnil predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli. Ni naključje, da je nekdanji novinar in aktivni politik, rojen v Firencah, v spomin priklical leto 1348. Po Evropi je takrat še divje kosila črna smrt, na fl orentinskem nebu pa je že vzplamtela renesančna misel. Pobudo za srečanje na temo kulture kot pravega zdravila za okrevanje po pandemiji je dala Evropska kulturna fundacija, pridružili pa sta se ji še organizaciji Evropa Nostra ter Cultural Action Europe. Dobrodošla novica srečanja je bila, da so se za kulturne projekte v okviru Evropske unije znatno povečala sredstva in da je zelo aktivna evropska komisarka na široko razprla svoje povezave tudi zunaj svojega področja, poleg kulture sicer zelo pestrega resorja. Komisarka je prav tako zelo jasno izrazila hotenje, da je treba nujno strniti vrste in si prizadevati za čim bolj usklajeno delovanje vseh odločevalcev v kulturi, vseh nosilcev kulturnega življenja ter tako omogočiti ustvarjalcem, da znova postavijo kulturo v središče delovanja ter ji tako zagotovijo osrednje mesto v Evropi prihodnosti.
»Kultura je pravo vezivo in nujno zdravilo za Evropo v postpandemijskem obdobju. Kultura je tista, ki kot luč na koncu tunela kaže svetlo prihodnost evropskih narodov v vsej njihovi raznovrstnosti jezikov, pripadnosti, hotenj, ambicij in seveda kulturnih izhodišč. Prav v kulturi so nasprotja dobrodošla, razhodi lahko ustvarjalni, kontroverznosti dobrodošle.« Besede, ki v času pandemije zvenijo kot renesančna odrešitev, je izrekla evropska komisarka Maria Gabriel. Naj nas njene misli pospremijo v novo, lepše, bolj zdravo in optimistično obdobje.
Zdravo, ustvarjalno in umetniških doživetij polno leto 2021 vam želim!
Veronika Brvar
