Iz tiskane številke (izid: 30. marec 2021)
V tem pomladnem mesecu beležimo leto dni od izvedbe zadnjega koncerta, ki niti v najtemnejših sanjah ni dajal slutiti razsežnosti pandemičnega mrka živih doživetij. Leto težkih preizkušenj, s katerimi se spoprijema celotna družba, je še močneje izpostavilo robove bivanjskih tem v kulturi in umetnosti, posebej boleče pa je odmevalo v svetu vseh, ki svoje poslanstvo z vsem žarom uresničujejo pred občinstvom. Žalostno je zapisati, da so se tudi najboljši med njimi spraševali o smiselnosti svojega delovanja v prihodnosti, o odmevu ustvarjalnosti v družbi, celo o svojem poslanstvu. Občutljivo in krhko področje podajanja umetnosti v živo je, žal, v »prozaični« javnosti prepogosto odmevalo zgolj kot težava prostočasne dejavnosti. Obdobje zapovedane tišine je premočno razkrilo razpoke, na katere smo v predcovidnem obdobju hlastanja po doseganju merljivih dosežkov redkokdaj pomislili. Tišina je obljubljala čas za razmislek, prevrednotenje vrednot in celo rojstvo novih, globljih vsebin. In glede na to, da je prav zdajšnje obdobje čas zaključnih računov, letošnje leto pa ob jubileju države tudi priložnost za pregled prehojene poti, tako v tokratni prvi številki 52. letnika odpiramo vprašanja in razkrivamo nove vsebine covidnega obdobja. Z obredno pomladno razjasnitvijo želimo nadaljevati vse leto. Najprej smo pogledali v mikro svet, ki razkriva »okostenele dogme in prakse znotraj slovenske kulturne krajine«. Podedovana »čudaška« vprašanja, celo sprenevedanja o vrednosti znanstvenega razmisleka v teoriji, ki naj bi med prvimi razširjal obzorja, začrtal vizijo in dajal glavno oporo živim dejavnostim v praksi, se odražajo na vseh ravneh delovanja. Najprej in predvsem v prepoznavanju vrednosti umetniškega ustvarjanja, v preprosti postavitvi standardov. Če smo pri šolajoči se mladini neizprosni do krutega, kateri so tisti minimalni standardi, ki naj bi jih npr. dosegli v času glasbenega šolanja, in ali so npr. pri podelitvah nagrad na glasbenih tekmovanjih zelo jasno postavljena merila, po katerih se ravnajo žiranti, sicer vsi vedno strokovno visoko usposobljeni glasbeni profesionalci!, ki mlade ocenjujejo, točkujejo in po svojih najboljših močeh nagradijo, je prav zanimivo opažanje, kaj se je v tridesetih letih na področju profesionalne kulture zgodilo z minimalnimi standardi. Kakšna so torej merila, vrednotenja in predvsem kaj se dogaja z objektivnostjo v npr. odborih nadzora, upravljanja kulturnih institucij ali pa npr. pri podeljevanju subvencij, donacij, celo visoko strokovnih nagrad? Pereče teme in še več vprašanj bomo z vami delili vse leto in želimo si, da bi vas tako vodili do novih razmislekov, razjasnitev, morda celo novih, globljih vsebin. Še posebej takšnih, v katerih nas ožarja prometejevski ogenj, ki nam ga tudi v letošnjem letniku podarja pianistka Aleksandra Pavlovič s schumanovsko iskrenostjo in globoko zavezanostjo glasbi. Naše poslanstvo je in ostaja glasba. Glasba vseh žanrov, oblik, barv in razmislek o glasbi, ki ga radi delimo z vami, našimi zvestimi bralci.
Srečno v glasbeno pomlad!
Veronika Brvar
