Iz tiskane izdaje (izid: 26. junij 2020)
Zapisi za tokratno številko revije so nastajali v času utišanja živega kulturnega dogajanja in ob temnih slutnjah, kaj bo glasbi in glasbenikom prinesla »nova normalnost«. Z zapovedano tišino, na trenutke prav zloveščo, je to obdobje vabilo k poglobljenemu študiju, razpiranju obzorij z branjem in poslušanjem zahtevnejših, obsežnejših umetniških del. Želja in strast po ustvarjanju sta privreli na dan v najizvirnejših različicah, med katerimi je v načinih »živega« pojavljanja najbolj izstopila »ogrožajoča« med vsemi kulturnimi polji, glasbena dejavnost. Strani v nadaljevanju odkrivajo, da si je to obdobje želelo umetnosti ter žive kulture, seveda tudi kulture z vsemi pripadajočimi oblikami druženja. Na tem polju so za najtoplejše trenutke skupnosti in povezanosti v različnosti poskrbeli GLASBENIKI. In to glasbeniki različnih žanrov, orientacij, barv, usmeritev, celo političnih zavez. Namesto koncertnih dvoran ter velikih in malih klubskih oziroma festivalskih odrov so glasbeniki delili svoje navdušenje z improviziranih, tudi po zgledu zahodnih sosedov, balkonskih prizorišč. Na varni razdalji so, pro bono, seveda, bodrili najranljivejše člane naše družbe, njihova novonastala glasba je osvojila medmrežje. S svojo ustvarjalno energijo so nas navdihovali, nasmejali ter vlivali voljo in netili ogenj za novo, pričakovano obdobje z jasnejšo prevlado razuma. Zato naj jim ob koncu razglašene epidemije, tudi v imenu naše revije, izrečem vso potrebno zahvalo in namenim zaslužen aplavz.
Po obdobju razmisleka, številnih priložnostih zorenja in notranjega uvida smo, morda res preveč naivno, pa vendarle z optimizmom pričakovali »novo normalnost«. Vsem stiskam in škandalom navkljub je tlelo rahlo upanje, da bo obdobje po pandemiji zasijalo prenovljeno, morda celo okrepljeno z najsvetlejšimi primeri in modrostjo pandemijske izkušnje. Očitno je, da so bila to nerealna pričakovanja, soočenje z resničnostjo novega obdobja pa za premnoge ustvarjalne in navdahnjene posameznike pravi padec v globel kriznega obdobja. In kot da že tegobe, s katerimi se v tem globalnem svetu spopadajo vse družbe, ne bremenijo dovolj ranljivih skupin in ogrožene dejavnosti, pri nas celo na novo vzcvetijo že zdavnaj ovržene teorije mrkaićizma, tega preprostega miselnega konstrukta, v katerem naj se kultura in tudi visoka umetnost nahranita na prostem trgu. Če smo se pred letom dni pokroviteljsko nasmehnili nad rokohitrsko uporabljenim ljudskim izrekom, iz katerega naj bi sledilo, da ustvarjanja ni mogoče enačiti z delom – ergo si ne zasluži plačila, je tokratno polaganje tirnic za nov tovor populističnih definicij, kaj si zasluži ime kultura in umetnost, tudi v luči postpandemične krize, tragično in zelo nevarno. In s tem se je tako znova vrnila naša nova normalnost, kajti ponavljajoči se tok »preizpraševanj« se ponavlja od začetka naše kulturne samobitnosti. Na srečo pa smo imeli v vsakem času tudi poete širokih razgledov, ki so »prešerno« opravili s »kopitarskimi« samozagledanimi razsodniki. Tudi ta postpandemični čas ima svoje poetske zaklade. Najlepši med njimi so prav gotovo skriti še v generaciji, ki stopa na prizorišče glasbenih ustvarjalcev ter poustvarjalcev. To luč na koncu predora nam obeta številna generacija novih študentov naše Akademije za glasbo.
Vso srečo vam želim, mladi glasbeniki.
Veronika Brvar
Dodaj komentar