Iz tiskane izdaje (izid: 21. december 2023)
»Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v življenju morala podpisati peticijo proti takšni sramoti.« To je izjava, s katero se ob nezaslišanem predlogu, ki je napeljeval k ukinitvi vitalnih programov javnega zavoda RTV Slovenija, lahko vsa kulturna javnost globoko strinja. Poznejše sprenevedanje vseh vpletenih odločevalcev ob pisanju nečastnega poziva k »finančnemu pregledu točno določenih oddelkov in programov«, da nikakor ne gre za ukinjanje »targetiranih izbrancev«, je le še razkrilo rokohitrska razmišljanja, pomanjkanje vizije ter kar boleče nepoznavanje preteklosti te ustanove ter pomena, ki ga ima in bi ga morala ohranjati in le še širiti v tem prostoru. Še dobro, da so se takoj zganili ozaveščena javnost, posamezniki, stanovska društva, predstavniki kulturnih organizacij in ustanov, ki si delovanja RTV Slovenija brez njenih bistvenih teles in programov v prihodnosti ne moremo zamišljati. In tako je, kot je videti na prvi pogled, ta val nepremišljenih dejanj s prvo izdatno pomočjo države zaustavljen. Ampak, seveda si vsi tisti, ki spremljamo razmere te ustanove dlje kot le zadnje tedne, ne moremo oddahniti. Pa ne zaradi črnogledosti, ampak zdaj že kar dobro utečene prakse ter odnosa odločevalcev pri vzdrževanju kondicije našega javnega zavoda, s katerima usodno posegajo v njegovo strukturo delovanja. In ta arogantni, nepremišljeni odnos predstavnikov najvišjega organa javnega zavoda do rušenja ter spodkopavanja vsebin, s katerimi smo postavljali temelje moderne države, se v vseh letih samostojnosti ni spremenil ali pokazal vsaj kančka svetovljanske širine. Vsi ti člani Sveta so bili izvoljeni na podlagi različnih političnih barv, nazorov, prepričanj, tudi nazivov, članstev v stanovskih organizacijah ter na podlagi uglednih položajev v družbi. Namesto da bi zavzeli samostojno razmišljujočo vlogo in bili prvi branik pred agresivnim paradiranjem vsake nove politike ter odgovorni člani v službi javnosti, vedno znova zaplešejo skupni krog odločevalca na položaju. Pa poglejmo malo v pretekla obdobja. Je bilo namerno zadrževanje višanje prispevka le zaradi ekonomske vzdržnosti države, ki naj bi ji grozil bankrot, res učinkovit nadzor izdatkov, kar je bila pred več kot četrt stoletja »strokovna« razlaga in so ji skoraj s soglasnim dvigom rok sledili člani tedanjega demokratično postavljenega sveta, brez razmisleka pa podpirali vsi nadaljnji svetniki? V pričakovanju težkih časov, ki so se napovedovali po mnenju takratnih ekonomskih prosvetljencev, je bila ta taktika reševanja nastalih fi nančnih težav zelo podobna nedavni.
In še malo osvežitve spomina. Na klic novoizvoljenega sveta je bil pred svetnike pred dvema desetletjema najprej pod pretvezo seznanitve dela (!) klican program glasbenega uredništva Radia in Televizije, pritiski ter klici na zagovor odgovornih urednic kulturnih programov, vrednih procesov zloglasnih režimov, pa so nato prav kmalu, tudi z vednostjo ali celo ob navzočnosti uglednih članov Sveta (!), dobro tlakovali pot uklanjanju zloglasnemu vodenju in pot ukinitev programov ter kršenja zakonov o zaposlitvi. Ukinil se je krovni glasbeni program RTV Slovenija, prav na tiho tudi Komorni zbor RTV Slovenija, in glasbeni uredniki so pristali v službi bolj ali manj prosvetljenih urednikov programov. Svojevrsten paradoks – ukinitev ni prispevala k zmanjšanju zaposlenih ter večjemu »nadzoru« izdatkov, kar naj bi bil razlog za to odločitev, ampak, dokazljivo, prav nasprotno. Čeprav so člani tedanjega sveta s predsednikom na čelu pojasnjevali, da je vest o ukinitvi glasbenega programa zavajanje oziroma čista laž, je po več kot desetletju skoraj podobno politično preigrani svet potrdil, da bi bilo o tem dejanju ukinitve treba znova premisliti.
In še en primer, ki se je zgodil pred kratkim. Glasbena uredništva, ki bi pokrivala široko polje dogodkov od amaterskih zborov do profesionalnih glasbenih gledališč, v regionalnih centrih v Kopru, Novi Gorici in Mariboru zaradi »mehke« upokojitve glasbenih urednic ne obstajajo več. In tako z lahkotnostjo »mehkih« ukinjanj seveda ni več daleč do ukinitve regionalnih programov, nototeke, založbe, glasbene produkcije, orkestrov, ansamblov, zborov …
Zdi se, da prihodnost pred nas postavlja še veliko težav in ovir. Vsem želim, da jih preskakujejo z veliko mero modrosti in občutljivostjo za vse lepo, kar nas obdaja.
Srečno 2024!
Veronika Brvar,
urednica revije Glasna
