Preludij

Vsebina revije, ki je pred vami, je odtis zamrznjenega časa in mrtve glasbene sezone, kar pa ji seveda ne odvzema čara živosti zapisane besede in pronicljivih opažanj. Največje bogastvo, ki ga je to obdobje prineslo in na katero v tej reviji opozarja izčrpna reportaža, so izvirne pobude ustvarjalcem. Natečaji, med katerimi po inovativnosti obravnave zborovskega glasu izstopa vabilo Akademije za glasbo z dovtipnim naslovom »Glasba zaprtih ust«, so skladateljem razpirali krila in jih spodbujali k raziskovanju. Ustvarjalnost je v tem obdobju posebnega zatišja cvetela, z natečaji so svojo misel na delovanje v prihodnosti krepili številni zborovski sestavi in tako dobro izkoristili čas prisilne ustavitve delovanja. Pobuda, vredna posnemanja in zgledovanja.

Zamrznjeni čas je na stežaj odprl vrata tudi razmisleku o vseh vidnih in nezaznavnih poteh glasbe od izvira do poslušalca. Spletna zvočna doživetja so širila znanje in, kar je morda še pomembnejše, vzbujala radovednost za prihodnja glasbena doživetja. Znova je zacvetela vloga komentatorjev glasbe in še posebej razveseljivo in hvalevredno je, da so najboljše popotnice glasbi pripravljali prav glasbeniki. Ta čas je torej prebudil tudi njihov, morda preveč zapostavljen talent uvida v glasbo z govorjeno besedo. In v tem duhu nagovora glasbi smo sledili tudi v tokratni reviji, kjer razkošno razkazujemo bogato bero tehtnih portretov ustvarjalcev in glasbenih tokov, napisanih z navdihujočim peresom pianistke, dirigentke, kantavtorja in muzikologa. V utišani koncertni sezoni so bolj kot prejšnja leta prišli do izraza zvočni zapisi in studijski koncerti, za kar je posebej radodarno poskrbela RTV Slovenija. Ni naključje, da je vrsta arhivskih posnetkov zaživela tudi na nosilcih zvoka in razkrila delovanje pred in med covidnimi razmerami. Zdi se, da je izbor novih izdaj bolj premišljen, raznovrsten in večinoma tudi pospremljen s tehtno besedo ustvarjalcev programa. Kratki pogled na delovanje glasbenega polja v »zamrznjenem«, nikakor pa ne utišanem obdobju vliva optimizem in energijo za delo v novi postcovidni stvarnosti, seveda pa si nikakor ne delam utvar, da to obdobje ni bilo eno najtežjih. Še posebej je bilo težko zato, ker si glasbena dejavnost že iz preteklih let ni izborila zaveznikov pokončne hrbtenice, širokih nazorov ter vsaj osnovnega strokovnega znanja za prepričljive argumente v soočenjih s sogovorniki na strani odločevalcev kulturne politike. In res, kako čudno naključje, kajne, da so v tem težkem obdobju prav na glasbenem področju poskušali zavladati poligoni moči in pritlehne igre tolikokrat videnega upravljanja javnega dobra. Več kot očitno se je tudi tokrat pokazalo, da le malokdo zunaj polja aktivne glasbene dejavnosti lahko razume, da prisilni počitek na kavču za glasbenike in vse tiste, ki delajo na tem področju (teh je, ne boste verjeli, veliko več kot pa v marsikateri dejavnosti, s katero je sočustvovala dnevna politika in z njo tudi večina medijev), ne pomeni oddiha, ampak predvsem gojišče mračnih misli in tesnobe eksistencialnih razsežnosti.

Zato je prav zdaj na mestu vnovično preizpraševanje o vlogi glasbenikov in glasbe v naši družbi, prav zdaj je treba resno premisliti o poslanstvu glasbene kulture pri nas in skrbi zanjo v prihodnosti. In prav gotovo je prav zdaj tudi čas za iskanje iskrenih ter svetovljanskih zaveznikov, ki so jim neskončne ure zaprtih dvoran in gluhih prizorišč lajšali živi pristopi pretočnih glasbenih doživetij. S pogledom, uprtim v sončno glasbeno poletje, vas lepo pozdravljam in želim veliko dotikov žive glasbe na prostranih poljih glasbenega življenja.

Veronika Brvar