iz tiskane izdaje (izid: 30. junij 2026)
Letošnja pomlad izzveneva v znamenju slovesov. Poslovili smo se od dveh glasbenih osebnosti, ki sta s svojim delovanjem temeljito pregnetli našo glasbeno krajino in svetu odprli »čuječe uho« za slovensko izvirno ustvarjalnost in poustvarjalnost. Pavel Mihelčič in Tomaž Faganel sta imela jasno vizijo in trdno voljo, da v vrelce svojih idej in snovanj vključita širšo glasbeno javnost. Neizmerno količino dela, ki sta ga opravila, število vezi, ki sta jih spletla, in projektov, s katerimi sta osmišljala naš glasbeni svet, bo verjetno težko premeriti – žal pa se naše poti lahko izmerijo šele ob svojem izteku. Zanimivo je, da se življenjske poti teh dveh velikih slovenskih mož niso križale, vendar vse na svoj način pričajo, kako barvitost in bogastvo našega sveta lahko osvetljujejo le redke, izjemne osebnosti.
Pavel Mihelčič, po duši in srcu umetnik, je bil v zahtevnem in tekmovalnem okolju prepričljiv zagovornik glasbene sredine, iz katere je prihajal. Kar dvakrat mu je uspelo v Slovenijo pripeljati svetovno skladateljsko združenje in obakrat se je srčno zavzel, da mednarodna skladateljska druščina naš, dotlej še neodkriti svet ob pričakovanem glasbenem programu prepozna tudi po čudoviti naravi, kulturnih dosežkih in izjemnih posameznikih. Tudi sam je kot neumorni raziskovalec širil glasbena obzorja – najprej in vseskozi v njemu ljubem radijskem mediju, vzporedno pa tudi kot profesor in pozneje dekan z vizijo. Na pot mednarodne uveljavitve je želel pospremiti mlajše generacije in jim s svojo prodornostjo omogočal prve preboje. S pesniško dušo in graditeljsko naravo je tlakoval nove karierne poti, samosvoje pa je do zadnjega trenutka iskal tudi lastno – navdihujočo smer.
Tomaž Faganel je bil resnična legenda že za časa svojega življenja. Težko si predstavljamo zborovskega pevca, še težje pa zborovskega dirigenta, ki ga ne bi vsaj enkrat srečal ali poznal njegovega dela. Slovel je po neizmerni strasti do glasbe, poznavanju različnih glasbenih področij in po posebnem, v naši sredini redkem daru – galantnem humorju s pravo aristokratsko držo. Bil je navdihovalec in mentor izbranih mladih glasbenih talentov, ki se jim je predajal z neizmerno plemenitostjo, skrbjo in prav očetovsko naklonjenostjo. Kot prosvetitelj je vedel, da lahko organizacija velikih dogodkov pri nas temeljito pretrese in usmeri karierne poti ter spodbudi tako zaželen kakovostni preskok od rutinske preprostosti k srčnemu profesionalizmu. Leto 1995 je bilo njegovo leto, saj je takrat končno uresničil v vseh pogledih izjemno uspelo mednarodno zborovsko prireditev Europa Cantat. Leta, preživeta z Gallusom in skupino Singer pur, ki so sledila, so bila le eden od sadov tega dosežka. Vztrajal je na svojih glasbenih poteh, čeprav mu – ne le zaradi zdravstvenih preizkušenj – ni bilo vedno lahko. Mnogo prezgodaj je razumel memento mori, a kljub temu, prepoln življenjske energije, nevsiljivo delil svojo modrost. Srečni vsi, ki so lahko z njim stopali po neuhojenih poteh.
Ob slovesih, na katera smo se pripravljali, pa ju kljub vsemu težko sprejeli, je najtežje pisati o nepričakovani, odmaknjeni in tragični izgubi. Čudno mračno naključje je hotelo, da v tem letniku že drugič pišem v slovo snovalcem vsebin naše revije. Ika Prušnik je bila urednica revije Muska – revije, ki je nastajala v obdobju novih iskanj in pristopov k pisanju o glasbi progresivnih razsežnosti, daleč od društvenih okvirov. Imela je izostren občutek za celostno podobo »izdelka« in za brezkompromisno povednost vsebine. Znala je pronicljivo poiskati nove sodelavce, hkrati pa ohraniti vezi s starimi mački, med katerimi sem se, iz povsem drugega sveta, kdaj znašla tudi sama. Takrat sva imeli lahkoten in bežen stik, tisti blagi smehljaj v očeh, ki ni ugasnil niti po razhodu z društvom. Ika, pustila si prepoznavno sled tudi na uredniških straneh te revije. Žal je res tako, da pot izmerimo šele ob njenem izteku.
Veronika Brvar
