iz tiskane izdaje, 28. september 2026
Naj tokrat začnem z zahvalo vsem, ki prebirate tale uvodnik in imate v rokah jesenski izvod revije Glasna letnika 57. Bodite prepričani, da z nami gradite tudi nevidno, a trdno podporno mrežo talentov, s katerimi se ob vsakem njihovem uspehu veselimo dosežkov. Nevidne niti, ki nas ob branju povezujejo, krepijo tudi zavedanje, da imajo razpravljanje, razmišljanje, pogovori o glasbi in predvsem ustvarjanje ter poustvarjanje kakovostne glasbe še vedno velik smisel in pomen. »Ljudje glasbo resnično cenijo – v njihovem življenju zaseda izjemno pomembno mesto.« Tako je po obsežnih nedavnih raziskavah na britanskem otoku o pomenu glasbenega izobraževanja in vseživljenjskega ukvarjanja z glasbo zatrdil violončelist in umetniški vodja komornega ansambla London Concertante Chris Grist. Preživljanje z glasbo tudi na ljubiteljski ravni je pri nas še vedno v veliki meri trden most do glasbene prihodnosti za številne bodoče akademske glasbenike, resnično pomembno pa je, da ukvarjanje z glasbo mnogim ljubiteljem še vedno lepša in osmišlja življenja. Posebna podporna mreža, ki se začenja v okviru ljubiteljskih društev, razširja in včasih dopolnjuje s posebnimi izobraževalnimi sistemi, kar v tokratnem osrednjem tematskem pogovoru poudarja direktorica JSKD Mojca Jan Zoran, je resnična dragocenost, ki bi jo bilo treba izvoziti. Ob vsem tem predanem in nesebičnem ustvarjalnem vrenju pa se snovalci vsebin tudi vedno bolj zavedamo, da takšna dejavnost nikakor ni več samoumevna. Ni več samoumevno, da bodo naša kulturna društva še dihala s polnimi pljuči, ni več samoumevno, da bo tlakovana pot našim mladim glasbenim talentom in da se jim bodo ob njihovih dosežkih in trdnem znanju, pridobljenem v okviru našega glasbenega izobraževanja, odprla vrata svetovnih akademij. In nikakor ni samoumevno, da bo pozneje danes res občudovanja vrednemu številu slovenskih glasbenikov uspelo opraviti avdicije za priključitev uglednim svetovnim orkestrom, glasbenim gledališčem, ansamblom in komornim skupinam.
Najbolj žalostno pa je zavedanje, da ob taki ravni in tudi naklonjenosti občinstva, ki mu glasba še vedno pomeni svetlo točko bivanja, ni več tako samoumevno, da bi se celotna družba, predvsem pa nosilci in odločevalci kulturne politike zavedali pomena naših glasbenih ambasadorjev. Zgodba z že desetletja dolgo brado govori o zategovanju pasu prav pri vitalnih ambasadorjih, kot da ne bi vedeli že iz življenjepisov opevanih orkestrov, ki so bogatili letošnje slovensko glasbeno poletje, da se tradicija obrestuje in polno poplača. In prav neverjetno je, da v isti rog drastičnega krčenja sredstev pri vitalnih glasbenih pljučih že leta trobijo prav vsi odločevalci, ne glede na provenienco, usmerjenost in prepričanje. Če kje, potem so stališča usklajena prav na tem področju – enotnost v negativi. Trenutno se na glasbenem področju to prav tragično kaže pri Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Že leta, ali pa kar desetletje, je orkester obsojen na ječanje pod varčevalnimi ukrepi. Odličnim glasbenikom, tudi z mednarodno kariero, se iz programa v program, iz leta v leto odločevalci počasi odrekajo. In zdaj naj napoči le trenutek, ko bo orkester le še zapisan na papirju v obvezni strategiji, v praksi pa ga ne bo več. Zgodovina se ponavlja. Osvežimo spomin: Komorni zbor RTV Slovenija je še dolgo obstajal v strateških načrtih, v praksi pa ga ni bilo več. Nekateri smo si to zapomnili. No, saj kmalu tudi nas ne bo več. Morda tudi tiskane revije Glasne ne. Tole je namreč kar ključen letnik. Letnik 57. Pa še enkrat: najlepša hvala, ker berete o glasbi.
Veronika Brvar
odgovorna urednica
