iz tiskane izdaje: izid 31. marec 2025
Pozdravljam vas v novem letniku revije Glasna s prekaljeno ekipo piscev, nekaj novimi močmi in seveda vrsto tem, ki vas bodo, vsaj upam, spodbudile k razmišljanju ali celo delovanju.
Leto 2025 se bo na kulturni zemljevid vpisalo kot leto evropske kulturne prestolnice GO! 2025. Naši zvesti bralci se bodo verjetno spomnili, da smo se razveselili nominacije in končne podelitve naslova Novi Gorici kot nosilki prireditve. Za začetek naj vas tako povabim k odkrivanju goriških skladateljev in prav čudežnega poleta, ki ga je imela Gorica pred razmahom fašizma. Program aktualne prestolnice tokrat predstavljamo z zanimivi gosti, sicer rednimi sodelavci revije Glasna. Njihov izbor osvetljuje nekaj prireditev, ki jih lahko v letošnjem letu obiščete v mestih ob meji oziroma podoživite njihov odmev v reportažnih zapisih.
V reviji pa sicer kar težko sledimo glasbenemu vrenju po vsej državi. Ob programih, povezanih z institucijami, nas vedno znova navdušujejo pobude izvirnih ustvarjalcev in poustvarjalcev, ki utirajo nove prehode in omogočajo priložnosti vrsti navdahnjenih umetnikov. Nekateri snovalci oziroma ustvarjalci glasbenega življenja so dobili priložnost predstavitve dela v obliki pogovorov, drugi so dobili poseben prostor v reportažnih zapisih ali naših odmevih. Ker izhajamo štirikrat letno, je čas »poodmevanja« na široko odprt za daljše obdobje, seveda pa si vedno želimo ujeti tudi zadnji trenutek žive aktualnosti. Nekaj teh nepozabnih doživetij prvih tednov novega leta nam je uspelo osvetliti tudi v tej izdaji revije.
Začetek letošnjega leta pa so žalostno zaznamovala tudi slovesa izjemnih glasbenih osebnosti. Dirigentoma Tomažu Tozonu in dr. Mirku Cudermanu posvečamo žalni zapis, saj sta kot graditelja novih poti na vokalnem področju temeljito spreminjala slovensko glasbeno krajino. Spomnili bi vas radi tudi na tiho slovo skladatelja Ljuba Rančigaja, dobro poznanega predvsem poustvarjalcem in ljubiteljem komorne glasbe. Med postavljanjem revije se je poslovila legenda ruske glasbe Sofi ja Gubajdulina, zato ji v reviji posvečamo poseben zapis. V začetku leta pa smo se poslovili od direktorja in umetniškega vodje Festivala Imago Sloveniae Janoša Kerna. Kdorkoli je spremljal zgodovino festivala, se bo prav gotovo spomnil turbulentnega obdobja, v katerem je novi direktor prevzemal prireditev. Ni je rešil le težav »rdečih številk«, ampak je odprl možnosti novim vsebinam, premišljeno izoblikoval zanimive in zaokrožene sklope programov, s svojim šarmom nagovoril vrsto institucij ter društev, da so znova ugledali sveže potenciale in možnosti sodelovanja. Zaznal je priložnosti v povezovanju tako medinstitucionalnih kakor predvsem nevladnih organizacij in društev. Janoš Kern je na področju kulturne politike videl in doživel tako vzpone kot tudi (pre)številne padce. Slednji ga niso mogli ustaviti, saj je bil pri uresničevanju svojega poslanstva neomajen. Žal ga je prezgodaj ustavila bolezen. Čeprav se je njegovo delo obrestovalo in se bo prav gotovo še lepo nadaljevalo, lahko preprosto zapišem, da ga bomo pogrešali. Pogrešali bomo osebnost, ki je brez zunanjega blišča in propagandnega aparata znala kulturi in umetnosti izboriti poseben prostor. Hvala za vse priložnosti, ki si jih namenil našim kulturnikom in posredno tudi nam, sopotnikom na svoji poti.
Veronika Brvar
