25. marec 2025
Ana Gorjanc je svojo glasbeno pot začela pod okriljem prof. Nataše Bogataj na Glasbeni šoli Kranj, nadaljevala pa na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Igorja Sajeta. Je trikratna prvonagrajenka tekmovanja TEMSIG in prejemnica številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Španiji, Črni Gori ter na Hrvaškem. Za koncertne in tekmovalne dosežke je prejela tako Veliko nagrado glasbene šole Kranj kot tudi Škerjančevo nagrado ljubljanskega konservatorija. Nastopa in tekmuje kot solistka ter v različnih komornih zasedbah. Nastopila je na koncertu Prisluhnimo Glasbene mladine ljubljanske ter kot solistka s simfoničnima orkestroma RTV Slovenija in Glasbene šole Kranj.
Ana, večino svojega študija ste preživeli v Španiji, trenutno pa se nahajate v Avstriji. Kako vas je pot pripeljala do Salzburga?
Na Mozarteumu končujem magistrski študij, sem pa me je pot pripeljala s Kitarskega festivala v Postojni. Tam sem namreč spoznala obe profesorici: Margarito Escarpo, pri kateri sem študirala v Španiji in zdajšnjo Lauro Young. Nisem vedela, kam me bo popeljala študijska pot, kot večina glasbenikov sem se za univerzo odločila zaradi dobre izkušnje s konkretnima profesoricama. Bila sem odločna, da bom njuna študentka, to sem si zadala za cilj in intenzivno delala na uresničitvi. Zdaj vem, da je šlo za kar pogumno odločitev, hitro sem morala odrasti in postati bolj samostojna. Ne le kot glasbenica, tudi kot oseba nasploh. Višji konservatorij za glasbo v Vigu je – sploh v primerjavi z Mozarteumu – zelo majhna glasbena ustanova. V resnici tam ni veliko mednarodnih študentov, izjema so Portugalci, ima pa zelo kakovosten kitarski oddelek. Seveda je Mozarteum kot univerza nekaj povsem drugega, tu sem najprej opazila to pisano mednarodno zasedbo študentov. Tudi sicer je pouk splošnih glasbenih predmetov nedvomno na višjem nivoju kot v Španiji, če pa se osredotočim na samo kitaro, sta obe profesorici name naredili velik vtis. Margarita Escarpa je zelo natančna, poglobljena v detajle in ukvarja se z vsakim premikom, vsako noto, v iskanju popolne jakosti vsakega posameznega tona. Profesorica Laura Young velja za dosti bolj ekstrovertirano osebo, izvajalca vidi veliko širše, osredotočena je na celoto in na splošno prezenco glasbenika med igranjem na odru. Čudovito je kombinirati znanje dveh tako različnih oseb.
Sicer pa ste v zadnjem letu veliko nastopali in se udeležili nekaj tekmovanj …
V Radovljici sem kot solistka nastopila v abonmaju Slovenski mladi klasiki, v duu AdArt s kitaristom Stašem Čakšem pa sva igrala na mariborskem Festivalu Lent. Skupaj sva se udeležila še tekmovanja v španski Eldi, kar nama je prineslo koncerta na kitarskem festivalu v Lagoi na Portugalskem in festivalu v Petreru v Španiji. Sama sem se udeležila tekmovanja Temsig in v Romuniji, veliko časa sem posvetila projektu Women’s Voices, h kateremu se bom intenzivno spet vrnila maja. Pa še sodelovanje z RTV Slovenija in snemanje dela repertoarja, ki sem ga dobila za nagrado na tekmovanju TEMSIG. Zelo veliko sem potovala in vesela sem, da je moje uspehe prepoznala tudi Zavarovalnica Triglav, ki me finančno podpira.
Prav v teh dneh se osredotočate še na snemanje in produkcijo plošče …
Ena od možnosti zaključka magistrskega študija na Mozarteumu je snemanje plošče in tako sem pripravila polurni program, ki ga moram najprej posneti, nato pa seveda še sama urediti oz. glasbeno sproducirati, preden CD izide pod okriljem univerze. Naslov plošče bo Hommage umetnosti, na njej pa skladbe, s katerimi so se skladatelji, med njimi tudi Eva Ostanek, poklonili velikim umetnikom, od Francisca Goye, Federica Garcíe Lorce, Oscarja Wilda in drugim.
Te skladbe oz. hommagei bodo tudi del sporeda, ki ga boste predstavili poslušalcem v Celju. Kakšen spored ste pripravili za koncert v ciklu GM oder?
Suite za violončelo Johanna Sebastiana Bacha so tudi del kitarskega železnega repertoarja. Vse so zelo priljubljene in izvajane, zdelo se mi je, da najredkeje slišimo zadnjo, Suito za violončelo v D-duru št. 6, BWV 1012, zato sem se odločila zanjo in priredila štiri stavke: Sarabanda je zelo ekspresivna in izvajalcu omogoči, da s skladbo zares izrazi čustva, sledita ji dve gavotti, ki sta nekoliko bolj kontrastni, gre za dva lahkotna, plesna stavka, zaključim pa z zelo virtuozno Gigue.
Bachu sledi delo italijanskega skladatelja in največjega kitarskega virtuoza z začetka 19. stoletja Maura Giulianija. V Rossiniano št. 1 je mojstrsko preslikal znane teme vrhunskih Rossinijevih oper, jih ohranil v izvirniku, a hkrati skladbi dodal prepoznaven Giulianijev podpis oz. idejo.
Nadaljevala bom s še tremi kratkimi hommagei. Mario Castelnuovo-Tedesco je 24 caprichos de Goya napisal kot poklon velikemu španskemu slikarju oz. njegovim grafikam, ki so prav tako naslovljene kot “Los caprichos”. Prvi Tedescov Capricho je navdihnila Goyeva slika oz. portret z naslovom Francisco Goya y Lucientes, pintor. Tedesco v notni zapis “skrije” slikarjevo ime, ki se kot tema pojavlja skozi vso skladbo. S Caprichom št. 20, Obsequio a el Maestro, se je Tedesco poklonil svojemu mentorju Ildebrandu Pizzettiju in v skladbo vpletel teme njegovih skladb. Tretja Goyeva slika oz. Capricho št. 24 pa nosi naslov El sueño de la mentira y inconstancia, v katerem Tedesco z dvema motivoma, ki se ves čas izmenjujeta, ustvarja nekakšno dvojnost med realnostjo in nerealnostjo, med stabilnostjo in nestabilnostjo …
A Song by the Grave moje prijateljice skladateljice Eve Ostanek je izvirno napisana za kitaro in mezzosopran. Želela sem jo izvajati tudi takrat, ko ob sebi nimam pevke, zato sem jo priredila za solo kitaro. Napisana je po besedilu Balade o readinški ječi (The Ballad of Reading Gaol) irskega pesnika Oscarja Wilda. Balada govori o umoru in posledično je skladba zelo teatralna in polna kontrastov. Upam, da bom čustva lahko pokazala tudi kot solistka. Skladbo bom prvič izvajala sama, do zdaj sem jo izvedla le skupaj s kolegico mezzo-sopranistko Daryo Litviakovo. Evin stil pisanja mi je bil vedno všeč, zato sem jo vprašala, če bi za naju napisala nekaj za projekt Women’s Voices in nenazadnje za ploščo. Vesela sem, da bo postala tudi del mojega solističnega repertoarja.
Zadnja skladba na sporedu bo Rondeña španskega kitarskega virtuoza Regina Sainza de la Maze. Do skladbe imam zelo oseben odnos in spremlja me že od konservatorija, ko mi jo je predstavil moj profesor Igor Saje. Izrazit španski stil mi je takoj prirasel k srcu, lahko bi rekla, da me je ta skladba navdihnila in pripeljala do študija v Španiji. Igrala sem jo namreč na tistem mojstrskem tečaju, kjer sem spoznala svojo bodočo špansko profesorico, igrala sem jo tudi na svojem diplomskem koncertu in je pravzaprav že postala stalnica mojega repertoarja.
