27. maj 2020
Lonček kuhaj! Se je skuhalo in se še kuha: dve novi avtorski plošči sta in bosta obogatili slovensko kulturno krajino s svojo ustvarjalnostjo. Prva plošča, ki je izšla v mesecu aprilu, nosi naslov »Cut/Rez« in je drugi tovrstni avtorski projekt uveljavljenega slovenskega skladatelja in violinista mlajše generacije Matije Krečiča. Drugo delo, ki bo ugledalo luč sveta v mesecu septembru, pa je avtorski projekt dueta »Hostnik pa Krečič« z naslovom »Mačahe«, ki uvaja tudi »novinca« na slovenski kantavtorski sceni Tomaža Hostnika. Različna, a v svojem bistvu mnogo bolj prepletena, je njuna sicer individualna kreativnost plod skupnega sodelovanja: pri nastanku obeh novitet v večji ali manjši meri. Dvojnost, ki se sprva po prebiranju platnic zdi nezdružljiva, se po bližjem izkustvu izkaže kot zanimiv preplet dveh osebnosti, ki sta si v svojem bistvu in toliko bolj dojemanju vsega kar ju obdaja – bolj blizu, kot vsaka k sebi. Ali kot je zapisal Tomaž: »Sva si zlo podobna, iz različnih materialov, sam podobne oblike, lep komplet. Matija je fin porcelan, jst sm pa okamenel hrast. Z obojga se pa nardi lepa vaza.«
Za spletno spletno revijo Glasna sta bolj podrobno spregovorila o vsebini njunih avtorskih plošč, v tiskani izdaji junijske številke Glasna pa toliko bolj o svoji ustvarjalnosti, medsebojnem sodelovanju in percepciji sveta v katerem kot umetnika ustvarjata in živita. Predstavitveni koncert, prvega avtorskega projekta dueta »Hostnik pa Krečič«, plošče »Mačahe« bo v okviru festivala druga godba v Cankarjevem domu 11. 9. 2020. Vabljeni k branju in poslušanju!
Skladatelj Matija Krečič o svoji novi avtorski plošči »Cut/Rez«:
Plošča z naslovom Cut/Rez je tvoja druga avtorska plošča. Kaj bi rekel, je njena rdeča nit?
Skladbe za ploščo sem izbral iz glasbe, nastale v zadnjih petih letih. Takoj na začetku snovanja albuma se je izrisal vrstni red kompozicij. Ni se mi zdelo pomembno, kakšne zasedbe jo izvajajo, ampak sem sicer zvočno precej raznolike skladbe povezal v dramaturški lok – v nekakšno pripoved. Najbolj sem bil osredotočen na doživetje poslušalca. Ko komponiram, mislim na to, kako bom poslušalca vodil, kakšno dramaturgijo mu bom pripravil, kje ga bom presenetil… Vse to z absolutno glasbo, torej z urejanjem tonov, zvokov, ki se ne naslanjajo na nič oprijemljivega, ampak imajo svoje zakonitosti.
Ima povednost naslova plošče tudi kakšen globlji pomen?
Naslov plošče je obenem naslov osrednje skladbe. V njej večkrat “prerežem” glasbo – enkrat rez spremeni zvočno teksturo, drugič ustavi glasbeni tok, po enem se glasba ponovno zažene, po drugem razpade in podobno. Nato se zgodi glavni rez v skladbi, ki ga izvede tolkalist s pravim mesarskim nožem. Po tem rezu se oglasi mešani zbor, ki skupaj z inštrumentalnim ansamblom skladbo pripelje do dinamičnega vrha in jo nato umiri v meditativni kodi. Na plošči postane opisani rez še pomembnejši, saj pravzaprav prereže celo ploščo. Po skladbi Cut/Rez pride namreč Mesarja hči za mešani zbor a cappella s svojo krvavo zgodbo ter nato nekakšen intimni epilog – Jesensko tiho.
Lahko nameniš še nekaj besed o posameznih skladbah…
Ploščo odpre No Walk No Talk za violino in violončelo. Gre za krajšo, barvito skladbo, pri kateri uporabljam zelo razširjeno godalno tehniko. S tem sem se v preteklosti veliko ukvarjal. In čeprav se mi zdi skladba primerna kot dodatek na kakšnem recitalu, tukaj po mojem dobro funkcionira kot uvertura v ploščo. Nato zazveni pihalni kvintet s klavirjem v skladbi For Lenny’s 100. Napisal sem jo za cikel Carpe Artem leta 2018, ravno okrog stoletnice rojstva Leonarda Bernsteina, ki mi je zelo blizu kot ustvarjalec in mislec. Predtem še nisem napisal veliko komorne glasbe za pihala in moram reči, da sem se ob komponiranju izvrstno zabaval. Tudi zato sem jo potem posvetil Lennyju. Tretja skladba na plošči je Preludij in elegija za dve violini. Najprej sem napisal samo elegijo. Potem pa sta mi naročnici Mojca Jerman in Ana Novak rekli, da bi si želeli še kak stavek. In ker nisem čutil, da bi lahko po koncu elegije prišlo še kaj, sem raje napisal preludij. Celoten glasbeni material bazira na preprosti melodiji, ki se v izvorni obliki pojavi šele čisto na koncu. Mestoma se v skladbi dotaknem baroka in še kakšnega obdobja iz preteklosti, hkrati pa pri violini izkoriščam razširjeno zvočnost. Ploščo nadaljuje Cut/Rez, o katerem sem že pisal zgoraj. Skladbo je pred tremi leti naročil prof. Pavel Mihelčič za festival Unicum in izvedena je bila v ljubljanskem Mestnem muzeju. Zbor smo skrili na balkon atrija in je tako, ko se je končno prvič oglasil po rezu noža, poskrbel za presenečenje. Hostnika sem prosil za besedilo za zborovsko skladbo. Želel sem, da gre za zgodbo in, da je vse skupaj po dramaturgiji podobno srbskim filmom – sproščeno in smešno, dokler v nekem trenutku postane vse prej kot to. In tako je napisal Mesarja hči, ki govori o obrekovanju in moči besede – predvsem hudobne. Še vedno me besedilo premakne in po mojem mnenju je genialno. Po vnebohodu mesarjeve hčere pa pride le še Jesensko tiho. Preprosta pesem izpred desetih let, ki sem jo predlani na pobudo Mateta Bekavca aranžiral za duduk in godalni orkester. To je zelo atmosferska skladba, preprosta, a delikatna. Njena glasbena govorica se od ostalih na plošči kar razlikuje in to mi je všeč.
Prva plošča nosi naslov »Architexture«, kot že naslov sporoča je posvečena predvsem raziskovanju poetike godalih inštrumentov in njihovih možnosti. Kot si zapisal prva skladba na novi plošči predstavlja vezni člen med obema deloma. Slednje je v zanimivem paradoksu: vezni člen, naslov plošče »Cut/Rez«. Zakaj je temu tako?
Pri No Walk No Talk sem uporabil veliko barv, zvočnih učinkov, ki sem jih razvijal v kompozicijah na plošči Architexture. Tudi glasbena govorica je precej blizu nekaterim skladbam s prvega albuma. Povezave med prvo in drugo ploščo vsekakor so – rez v naslovu ne pomeni reza v načinu ustvarjanja oz. komponiranja. Je pa druga plošča širša in zvočno bogatejša, pomembna je naracija.
Kantavtor Tomaž Hostnik o avtorski plošči »Mačahe«:
Kaj je po tvojem generalno sporočilo plošče?
Sporočil in filingov je več, rdeča nit je pa smrt in minevanje, pa moč besede, itd. Cela plata je kt en moj dialog s smrtjo, včasih se ji režim, tko kt ke se smejiš rablju (ke rablje skoz najbl jezi to, de se jim smejiš u faco), včasih me ona čist pobije, ke mi zakrije luč, al me pa sam spovne, de je ta paralelni svet ke se mi vs cajt po mal rola zravn realnosti tle pa zdej še nedosegljiv, kar me zafura v neko tako svetobolje.
Bi morda lahko govoril o kakšnih ne samo notranjih vzgibih, temveč tudi zunanjih vplivih, ki so botrovali pri nastanku plošče?
Ja, kar se tiče te plate, če se distanciram, pa prelevim v nadobudnega muzikologa Univerze v Ljubljani, pol bi reku, de se pozna moje zanimanje za glasbeno miniaturo, predvsem za Chopinove preludije, zarad katerih sm začel pr sedmih letih igrat klavir in Skrjabinove poemčke, tm od opusa 50 navzgor. Pozna se tud to, de sm se iz kvazi svetovljana, ke se je šest let družu s folkam iz celga sveta prelevil čez noč nazaj v lokal patriota, ke mu je Suha pr Škofji Loki najboljši možn kraj za bivanje, pa bi jo rd do smrt podrobn raziskov in izčrpov. Pozna se tud ljubezen do konflikta med krutimi besedili in osladno alpsko harmonijo v slovenski ljudski pesmi. Mogoče bi dodal še zanimanje za vse, kar diši po šansonu na Slovenskem, predvsem za Svetlano Makarovič ter bolj ambiciozna besedila v dialektu. Tle je treba oment predvsem Janeza Ramoveša in Braneta Frlica.
Besedila skladb izhajajo iz, recimo temu, »slovenske folklore«. Vendar je njihova sporočilnost povsem sodobna: opisuje bivanjsko tematiko in problematiko, ki se iz preteklosti brez zadržkov uspe preslikati tudi v sedanjost. Čemu tovrstni umetniški jezik?
Zmeri me j zlo zanimal poskus narest komade ke bojo večn, ke jih loh prestavš v ker kol cajt, pa v jo nagovoril, sicer pa ni prov neki ful zavestnih odločitev tle, o čem pisat in to, pride ideja in pol presodiš kva je za njeno realizacijo najbolš.
Če so besedila vezana na »folkloro« je estetika glasbenega jezika v tvojih skladbah izjemno raznolika: tonalnost, disonantnost, »cagevski prepariran klavir«, pa nokturni itd. Zanimiva stilistična pluralnost…
Poskušam bit čim bl slovenski, v smislu, de iščem nek izraz, ke zveni totalno domače, po drug stran ga pa še noben ni uporabu, kar me nehote včas zanese tud v travestije ljudskih motivov, kot to rada počne Svetlana Makarovič, v zadnji zbirki haikujev, Zima vezilja skor že pretirano. V muski si pa kt sovražnik mešanja glasbenih stilov pustim de privre na dan vsa muska, ke sm jo do zdej slišov in me j nagovorila in vsa poezija, ke sm jo prebral in nardim iz nje Hostnikov kolaž. Ne obremenjujem se s tem a rata na konc bl govej šanson al bl svinsk samospev.
Za splet video povezavi:
Anuša Plesničar
