Iz tiskane izdaje revije Glasna, junij 2018
Podzemna železnica v Hamburgu. Sivo je in škropi. Pravijo, da bi bil Hamburg največje nemško mesto, če ne bi bilo tukaj tako slabo vreme. Ob 10. uri vstopim v filharmonijo na Elbi (Elbphilharmonie), ki je znana kot eden od največjih gradbenih škandalov v Nemčiji. Začetni predračun nekaj čez 70 milijonov evrov se je na koncu več kot podeseteril. Priznam, da sem nad zgradbo navdušen. Hotelska soba, ki so mi jo namenili v filharmoniji, je veličastna. V devetem nadstropju, s stekleno steno in pogledom na mesto. Na kosilu se dobim s Thomasom Larcherjem, čigar skladbo izvajamo na turneji. Izmučen je. Ravno je končal opero in jutri gre v od boga pozabljeno vasico na oddih. V hribe, na Kreti.
Zgodaj popoldne imamo daljšo vajo. Program smo nazadnje dvakrat izvedli marca v Leipzigu in treba je malo osvežiti spomin, kako in kaj. Orkester je že dva dni na poti. Igrali so v Musikvereinu na Dunaju in v Gasteigu v Münchnu. A drug program. Na 14-dnevni turneji se igrata dva programa. Petkrat Beethovnov klavirski koncert z Yefimom Bronfmanom in Brahmsovo simfonijo ter sedemkrat program z novo skladbo Thomasa Larcherja, v kateri imam sam solo part, ter Mozart in Čajkovski. Glavna dvorana v Elbfilharmoniji je impozantna. Organizacija in labirinti okrog nje prav tako. Najboljša svetovna akustika, o kateri se tako pogosto govori, name ne naredi posebnega vtisa. Spominja me na studijske zvočnike, ki glasbo predvajajo sterilno, da lahko lažje režeš, uravnavaš itd. Koncert dobro izpeljemo. Dirigent si privošči precej svobode. Ves čas moraš biti pri stvari, da te kaj ne preseneti. Po koncertu gremo pogledat Ligo prvakov z italijanskimi kolegi. Zelo hitro jih utrujen zapustim.
Zajtrk. Avtobus. Letališče. Gneča. Nemiren let.
Amsterdam.
Avtobus. Hotel. Avtobus.
Pred Concertgebouwom izstopimo in nadaljujemo peš, saj stojimo več kot uro v koloni. Krasna dvorana in akustika. Precej gneče v zaodrju. Po koncertu grem peš v hotel. Krasen sprehod, imam srečo z izbiro restavracije za večerjo. Hotel imamo v idiličnem delu mesta, ob kanalu, s številnimi lokali, vse v znamenju marihuane.
Zjutraj potujemo z avtobusom v Bruselj. Hotel. Tečem proti parku. Imam občutek, da sem v Istanbulu. Umikam se kafičem, gneči, stojim na semaforjih. Po pol ure teka obupam in se obrnem. Popoldne se dobim s kolegom, ki živi v Bruslju. Razkaže mi center in na kratko se ustaviva v lokalu s tri tisoč različnimi vrstami piva. Zjutraj tečem v manj prometno smer. Delam vaje za hrbet. Vsak dan jih delam, a se mi potovanja in nastopi počasi začnejo nabirati v križu. Zvečer igramo v BOZAR. Vse je super pripravljeno. Na turneji je 125 ljudi. Od tega je približno 100 glasbenikov, drugo so snemalci, organizatorji, tehniki, celo zdravnik turneje je ves čas z nami. Kar 12 ton opreme prevažata dva tovornjaka, ponoči. Eden je temperiran za inštrumente in drugi za stojala, frake ipd. Ko pridemo na generalko, nas vse čaka, saj štirje tehniki poskrbijo za vsako malenkost. Po koncertu grem na sladoled. Zjutraj avtobus. Letalo. Med čakanjem na prtljago govorim z novim šef dirigentom Gewandhausa, ki vodi njemu posvečeno turnejo. Andris Nelsons je trenutno eden od najbolj zaželenih dirigentov. Z neverjetno lahkoto vsak večer dirigira nov koncert in tudi po turneji je njegov urnik zelo natrpan. Z glasbeniki večkrat govorimo o njegovem delu in življenju. Cena za slavo in denar ter ustvarjanje na najvišji ravni je visoka. Avtobus.
Tečem po zeleni okolici Baden-Badna. Mesto deluje zelo petično. Večina prebivalcev je upokojencev in turistov, imajo pa tudi krasno koncertno dvorano.
Avtobus. Koncert. Sprehod pred spanjem. Avtobus. Vlak v Köln.
Preberem knjigo I. Škamperleta. Hotel. Koncert v prelepi Kölnski filharmoniji. Večerni sprehod in večerja ob Renu. Prost dan izkoristim za fitnes, skladanje nove skladbe in štiriurni sprehod s starim prijateljem, »freelance« skladateljem.
Pogovarjava se o delu, življenju. Nemec in uspešen skladatelj je, pa mu sploh ni enostavno. Savna. Vlak. Dortmund. Mesto je precej dolgočasno. Komponiram. Vadim. Dobim se s prijateljem, profesorjem na akademiji za glasbo. Zvečer mi uspe dobiti vstopnico za koncert. Krasno igrajo. Avtobus. Letalo. Avtobus. Dobim se s prijateljico s študija, s katero se nisva videla 12 let. Opisuje mi težko življenje »freelance« glasbenika v Luxemburgu. Živimo v soseski, kjer so same petične sodobne stolpnice, žerjavi, gradbišča. Center Evrope.
Strašno umetno, nenaravno. Luksuz na vsakem koraku. Na račun koga in česa? Koncert. Filharmonija je impozantna. Avtobus. Preberem knjigo N. Meroi. Zaradi stavke francoske železnice v Pariz letimo. Na letališču dve uri čakamo prtljago. Ko pride, je nekaj polomljene in izgubljene. Vsi so neverjetno potrpežljivi. Orkester je sestavljen iz najrazličnejših profilov. Starejši, mlajši, moški, ženske, zdi se, da ni narodnosti, ki je ne bi bilo v orkestru. Naredijo po dve turneji na leto. Dolge so tudi po en mesec. Čeprav ves čas igramo, tako rekoč pred razprodanimi ogromnimi dvoranami, se turneja finančno ne pokrije. To delajo za promocijo orkestra in mesta Leipzig. Izračunali so, da za vsak evro, ki ga mesto vloži v orkester, dobi dva nazaj. Gewandhaus je izredno priljubljen. Največji svetovni poklicni orkester s približno 185 redno zaposlenimi, ki krožijo med opero, Thomaskirche in Gewandhausovimi koncerti.
Avtobus v hotel in avtobus v filharmonijo. Nora dvorana. Super akustika in kakšna arhitektura! Navdušen nad koncertom grem peš do hotela. Enourni sprehod me prizemlji. Še nikjer nisem videl večjega prepada med elito v filharmoniji in okolico. Zdaj vem, zakaj so mi odsvetovali večerno hojo po tem delu mesta. Vesel sem, v kako varnem, čistem in prijetnem okolju živim doma. Avtobus. Prve pol ure samo stojimo. Kakšen promet. Groza. Voznik sploh ne ve, kam nas pelje. Okoli letališča Orly je kaos, pa sem mislil, da slabše od Charles de Gaulle ne more biti … Za las ujamemo let, potem pa obsedimo v letalu. Tovornjak se je zaletel vanj. Z enourno zamudo vzletimo. Avtobus. Zelo smo pozni. Zaspim.
Grem na triurni sprehod po Madridu. Izredno stanje. Helikopter in povsod policija. Protesti. V naslednjih dneh vidim še tri. V podporo ženskam, policiji, marihuani. Na tisoče ljudi protestira. Obidem vse pomembne točke in parke, poskusim nekaj tapasov. Dan zaključim v sobi z NBA-končnico. Zjutraj se odpravim v muzej Prado, a me pričaka vsaj stometrska vrsta za vstopnice. Obrnem se in grem iskat darilca za moje. Iščem nekaj, česar doma ne dobiš. A globalna ponudba je potujočim očetom precej otežila nalogo. Berem. Delam korekture za prihajajočo izdajo CD-ja. Vadim. Naredim dolg sprehod in grem po vstopnico v Prado, kamor se odpravim naslednje jutro. Koliko genialnosti na enem mestu! Najbolj so mi všeč Goya pa Rubens in seveda Hieronymus Bosch. Končno vidim nekaj njegovih originalov. Pred leti sem bil v njegovem muzeju v s’Hertogenboschu, pa niso imeli niti enega. Neverjetna domišljija, čisto pred svojim časom. Spet delam korekture. Avtobus. Koncert v Auditorio Nacional de Musica. Po vseh teh imenitnih dvoranah se ta v Madridu ne zdi nič posebnega. Pred pavzo razstavim harmoniko za jutranji let in ujamem drugi del. Čajkovski. Bravo! Ampak nemogoče občinstvo. Zaključna pogostitev. Avtobus. Pakiranje. Avtobus. Letališče, zamenjam terminal in znova doplačam za preveč prtljage.
Drugič berem Ostalo je hrup, tokrat v slovenščini. Hvala, Leon, za tvoj prevod. Izjemen razgled med poletom v München pokvari razburljiv pristanek zaradi težav z vetrom. Zvečer sem doma.
Luka Juhart
Iz tiskane izdaje revije Glasna, junij 2018 .
Revijo Glasna naročite tukaj.
