Uvodnik (tiskane) izdaje revije Glasna.
Revija izhaja štirikrat letno, v mesecu marcu, juniju, septembru in decembru.
Naročite jo na tej povezavi.
Vsako pomlad vzbrstijo mladi glasbeni talenti, odkriti na tekmovanjih, na sklepnih koncertih ter prireditvah. Poznopomladni koncerti tradicionalno sklenejo dejavnost šolskega leta in takrat je tudi pravi čas, da prepoznamo trud in napor predanih pedagogov, ki vse leto dihajo s svojimi varovanci. Zaključek šolskega leta pa za mlade glasbenike, še posebej za izjemno talentirane z začrtanim, tako želenim ciljem – postati profesionalni glasbenik – ne pomeni brezdelnih počitnic. Mladi glasbeni talenti med počitnicami vadijo, se kalijo, izpopolnjujejo, poglabljajo in dozorevajo na številnih dodatnih urah in mojstrskih tečajih. To je tista pot, ob kateri jim ob strani navadno trdno stojijo njihovi bližnji in jih spodbujajo, da goreča strast ne zamre. Vse to, tudi večina dosežkov in celo zelo prestižnih nagrad in priznanj, še bolj pa seveda ves trud in delo, poteka mimo medijske pozornosti, daleč stran od javnosti. Mladim glasbenim talentom je pri nas še vedno dopuščeno, da se razvijejo v zrele umetnike, in večinoma jim ni treba rahljati zapeljivih narcisovih objemov. Pot, na katero stopajo, je dolga in ta naj se pravzaprav nikoli ne bi končala. In kot ste prav gotovo opazili, je navadno to pot klasično izobraženega glasbenika.
Glede na to, da je naša revija Glasna široko odprta za žanrsko raznovrstnost in različne ravni delovanja, je prav, da se razgledamo naokrog, recimo temu, da vsaj pokukamo »čez planke«. Kakšna je pot, po kateri stopa glasbenik popularne glasbe? Seveda se zdi primerjava že na začetku popolnoma nevzdržna. Stičišč obeh glasb, še manj pa njihovih ustvarjalcev oziroma poustvarjalcev, naj ne bi bilo, cilji in nameni pa se temeljito razhajajo. Pa vendar. Se lahko mladi up popularne glasbe kar pojavi kot komet in žari naprej kot zvezda? Prav vsako leto me namreč zanima, ali se kdaj pri nas pred izborom na tekmovanje za Evrovizijo pojavi vprašanje vsaj »o pomladnih ogrevanjih talentov« in pomisleku, kako naprej? Kam s talentom po tem veledogodku?
Še vedno se mi namreč močno dozdeva, da so izbranci vrženi v areno, ker moramo na tem evrovizijskem dogodku vedno znova dokazovati – če si lahko privoščim malo zlobe – da obstajamo in da nas lahko najdejo na zemljevidu. S pojavom množičnega turizma pri nas pa se zdi, da je ta motiv že močno presežen in bi se bilo treba zdaj končno posvetiti tudi protagonistom, ki bi lahko, ne glede na izvor države, z malo znanja in zvez razprli svoja krila tudi čez evrovizijske »planke«. Skoraj prepričana sem, da se zdajle nasmihate ob moji nevednosti in naivnosti, da Evrovizija vendar ni nobena kovnica talentov, ampak so njeni »plemeniti« nameni veliko širši. In seveda smo v to, želeli ali ne, vpleteni vsi. Prav vsi namreč plačujemo tudi razvedrilne vsebine javnega servisa, nekateri celo sledimo »razvedrilnim« novicam v dnevnih informativnih oddajah, ki jih z veliko razpoložljivega medijskega prostora lahko podaja dobro zagreta ekipa poročevalcev. Vse pohvale njim, da nas ažurno zalagajo z vsemi informacijami in da se vsakič in vedno znova igrajo z variacijami na znano in do sitega izpeto temo. Kolikokrat še? In za koliko še? Hobi televizijskih hiš, ki se mu reče boj za evrovizijske točke, je namreč plačljiv. In tega zabeljenega računa za dogodek, ki mu ne znam določiti poslanstva, ne poravnajo starši nadobudnih talentov, ampak vsi mi uporabniki slovenske elektrike. Pred mladimi upi vsakoletnega spektakla se, žal, ne razpira uglajena poevrovizijska cesta. Treba jo je namreč pripraviti za novo. Ob koncu bi si zato rada odgovorila vsaj na vprašanje, na katerih evroradijskih poteh je skupaj z zmagovalcem nastopal naš predstavnik?
Saj res. Kdo pa je bil lanski zmagovalec?
Veronika Brvar
Uvodnik (tiskane) izdaje revije Glasna. Revija izhaja štirikrat letno, v mesecu marcu, juniju, septembru in decembru. Naročite jo na tej povezavi.
Dodaj komentar