(iz tiskane izdaje: izid 31. marec 2025)
Dobrih dvajset let mineva od ustanovitve Komornega zbora Megaron, ki danes velja za enega vodilnih slovenskih zborovskih sestavov. Njegovi pevci pod okriljem premišljene in neusahljive vizije Damijana Močnika posegajo tako po standardni zborovski literaturi kot obsežnih vokalno-inštrumentalnih delih, se uspešno udeležujejo zborovskih tekmovanj in pogosto gostujejo izven meja Slovenije. Delovanje te skoraj sedemdesetčlanske zasedbe se nam ob tej priložnosti razkriva v pronicljivem pogovoru z njenim dirigentom, notranji utrip Megarona pa še posebej prisrčno in iskreno osvetljujejo tudi izjave njegovih mladih pevk in pevcev.
S Komornim zborom Megaron, ki je bil ustanovljen oktobra 2003, ste lani praznovali že jubilejno 20. koncertno sezono. Kakšne misli so vas prevevale ob ustanovitvi te zasedbe?
Več let se je med alumni zborov Škofijske klasične gimnazije pojavljala želja, da bi ustanovili zbor zanje. Po nekajletnem projektnem delovanju različnih zasedb smo se na mojo pobudo skupaj z najbolj zavzetimi pevci odločili, da ustanovimo Komorni zbor Megaron, ki bo izvajal zahtevnejšo zborovsko literaturo vseh obdobij, že zelo zgodaj pa so se pojavila vabila profesionalnih orkestrov k sodelovanju pri izvajanju večjih vokalno-inštrumentalnih partitur. Takrat nisem natančno vedel, kam nas bo peljala pot. Vseskozi sem vztrajal pri usmeritvi, da prepevamo najboljši mogoči repertoar, ki smo mu dorasli. Morda smo včasih tudi precenili svoje zmožnosti, vendar smo iz leta v leto rastli. Pojavljale so se številne možnosti sodelovanja z različnimi orkestri. Nekaj zaporednih sezon je bila Mahlerjeva 2. simfonija skoraj naš železni repertoar, pa tudi Beethovnovo 9. simfonijo smo imeli priložnost izvesti večkrat.
Zagotovo je k neprekinjeni rasti Megarona ključno pripomoglo vzporedno intenzivno posvečanje gradnji zborovske piramide Zavoda sv. Stanislava?
Ko je nastal Megaron, je bila zborovska piramida že dodobra oblikovana. Je pa res, da se tudi piramida vseskozi razvija. Dekliški zbor sv. Stanislava ŠKG, ki ga vodi kolegica Helena Fojkar Zupančič, in Mladinski mešani zbor sv. Stanislava ŠKG, ki ga vodim sam, sodita med najboljše mladinske zbore ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini, in izvajata najrazličnejše projekte, gostujeta po svetu, prepevata vse zahtevnejšo glasbo. Pomembno delo opravljajo tudi kolegi in kolegice, ki vodijo druge zbore, profesorji vokalne tehnike (vsak pevec v omenjenih dveh zborih ima deset minut individualne vokalne tehnike na teden). Veliko pevcev, ki poje v Megaronu, se že v dijaških letih odloči za študij solopetja, skoraj vsi imajo končanih vsaj nekaj let glasbene šole. Najpomembnejša sprememba se je zgodila pred petimi leti in se potem dokončno oblikovala med korono, ko smo si lahko vzeli dovolj časa, da smo ubesedili, kaj si želimo, in se dogovorili, kako to doseči. Redno prisotnost na vajah in misel »deset minut na dan za Megaron dela čudeže« je posvojila večina pevcev, kar pomeni, da lahko na vsakotedenski vaji začnemo tam, kjer smo prejšnji teden končali.
»Glasba te drži nekje visoko; pusti te v razmišljujočem in hkrati navdahnjenem stanju,
ki vsaj meni podari širše razumevanje čustev v danem trenutku.«
In če mnogi slovenski zbori pogosto tarnajo, da jim pevcev primanjkuje, se morda vi, ravno nasprotno, srečujete še s prevelikim številom prijavljenih na avdicije?
Vsako leto pride na avdicijo okrog trideset, včasih tudi več potencialnih pevcev, v zbor pa jih lahko vzamemo od šest do deset. Vseh teh pevcev bi bil vesel vsak dirigent, vendar ni mogoče, da bi zbor številčno razširjali. Zato je treba skrbno načrtovati, kako gradimo zasedbo, koliko pevcev iz posameznega glasu bo zbor zapustilo, koliko potencialnih kandidatov je v 3. in 4. letniku ŠKG. Nismo zaprta družba, da bi pri nas peli samo alumni ŠKG, vendar je tako, da je redkokdo, ki pride na avdicijo, boljši od pevcev, ki se vzgojijo na naši gimnaziji. V zadnjih letih je pritisk na članstvo v zboru tako velik, da sem iz svojih korepetitorjev in nekaterih članov zbora ustanovil komisijo, ki posluša avdicijo, se pogovori s kandidatom in izrazi svoje mnenje, končna odločitev pa je potem moja. Po eni strani so to sladke skrbi, po drugi strani pa mi je resnično žal za večino pevcev, ki so prišli na avdicijo, čutim in vidim njihovo željo, pa jih ne morem sprejeti v zbor.
Koliko pevcev torej trenutno prepeva v zboru, koliko so stari in kakšni so njihovi profili?
Sedaj nas je skoraj sedemdeset. Pevci so stari od 19 do 26 let, nekaj jih je kakšno leto starejših. So študentje najrazličnejših fakultet, študirajo od medicine do prava, pedagoških strok, strojništva, ekonomije, športa, precej je študentov Akademije za glasbo, nekaj pa jih je tudi že zaposlenih. /…/
Tisa Mrhar
t
