9. junij 2023
Tretjega junija je v 93. letu starosti umrl dr. Bruno Ravnikar, muzikolog, univerzitetni profesor, specialist na področju akustike ter inženir fizike.
Svojo profesionalno pot je najprej začel s študijem tehnične fizike na Tehnični visoki šoli v Ljubljani, kjer je leta 1955 diplomiral, leta 1975 je dosegel stopnjo magistra znanosti iz sistemskih ved na Fakulteti za elektrotehniko, nato pa je leta 1986 doktoriral z disertacijo Analiza melogramov z metodami teorije o informaciji na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Od 1960 je predaval na Višji železničarski tehniški šoli, med letoma 1961 in 1974 pa je bil direktor te šole. V naslednjih dveh letih je bil tehnični direktor Opere. 1976 je postal vodja razvoja v podjetju Iskra – Avtomatika. Vzporedno je od 1985 predaval glasbeno akustiko na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete in od 1988 do 2008 na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od leta 1996 pa tudi na podiplomskem študiju glasbeno informatiko. Veliko se je ukvarjal z akustiko v inženirstvu, v prostorih, dvoranah in pri glasbenih inštrumentih.
Ukvarjal se je z uporabo informatike v glasbi, kar je utemeljil v svoji doktorski disertaciji in nato predaval na glasbeni akademiji. Njegova ljubezen so bili ljudski plesi, sodeloval je pri organiziranju folklorne plesne dejavnosti v Sloveniji in organiziral prva izobraževanja za vodje folklornih skupin. Leta 1970 je bil med desetimi soustanovitelji Comité International des Organisateurs de Festivals de Folklore, to je mednarodnega sveta za organizacijo folklornih festivalov (CIOFF) in dolgoletni član tamkajšnje festivalske komisije. Posledično je ustanovil CIOFF Jugoslavije in po osamosvojitvi Slovenije Zvezo ljudskih tradicijskih skupin Slovenije (CIOFF Slovenije). Bil je vodja več folklornih skupin in avtor številnih plesnih koreografij z glasbenimi priredbami. Bil je strokovnjak za zapisovanje ljudskih plesov z labanotacijo in je sestavil tudi učbenik s 300 primeri zapisov. Bil je utemeljitelj kinetografije slovenskih ljudskih plesov, predavatelj kinetografije na folklornih seminarjih Jugoslavije in pozneje tudi na slovenskih folklornih seminarjih, pa tudi v Italiji, terenski raziskovalec, koreograf in pisec glasbenih priredb ter prejemnik številnih nagrad in naslovov. Bil je dolgoletni član, plesalec in vodja plesnih skupin Folklorne skupine Tineta Rožanca in Folklorne skupine Emona iz Ljubljane, ki jo je tudi ustanovil. Bil je tudi soustanovitelj folklornega festivala Folkart v Mariboru, iz katerega je zrasel Festival Lent.
Ravnikar je svoje strokovno delo sprva posvetil analizi zvoka in izdelave ljudskih glasbil, kasneje pa tudi uvajanju informatike v muzikologijo in analizi glasbe s pomočjo računalništva. Muzikološko najbolj zanimiv je njegov članek o Tartiniju in kombinacijskih tonih, objavljen leta 1992 v Muzikološkem zborniku ter knjiga Osnove glasbene akustike in informatike s poznejšim ponatisom.
Leta 2009 je postal častni občan Občine Metlika, v iskanju folklornih izročil je v zgodnjih sedemdesetih prepoznal izvirnost in posebnost izročila in pomagal tudi pri uvrstitvi Vuzemskih obrednih iger v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije leta 2013. Tudi za Metliško folklorno skupino Ivan Navratil je napisal kar nekaj koreografij in glasbenih priredb. »S svojo ustvarjalnostjo, angažiranostjo in vsestranskostjo je pustil neizmeren pečat tako na območju občine Metlika in Bele krajine, kot tudi v celotnem slovenskem prostoru in širše«, je ob izreku sožalja svojcem, še zapisala metliška županja Martina Legan Janžekovič.
Poleg omenjene knjige Osnove glasbene akustike in informatike bo ostal v spominu z literaturo, kot so knjige Kinetografija iz leta 1980, Kinetografija, ples in gib iz leta 2004, Cinetografia e ballo popolare (Analisi e rappresentazione grafica della danza tradizionale) iz leta 2012 in Kibernetika železniških naprav iz leta 1968 (ki je bila prvi učbenik uporabne kibernetike v slovenščini).
Bil je prejemnik Častnega znaka svobode Republike Slovenije, prejemnik plakete mesta Ljubljane in prejemnik Maroltove plakete.
Vse življenje je bil izredno napreden in radoveden. Bil je predan vsemu, kar je rad počel in tako je tudi v sklopu folklornih združenj z velikim zanimanjem spremljal novosti, prav tako pa tudi na področju tehnike in glasbe.
Kljub nenehni vedoželjnosti pa je občudoval tudi gore in planine, kamor je rad prišel na oddih.
Na vseh treh področjih, kjer je deloval, naprej živi v spominu in naj počiva v miru.
Ana Sodja
