Novice

Duo Claripiano na 68. mednarodnem poletnem Ljubljana Festivalu

fotografija: Andraž Kobe

31. avgust 2020

Na komornem recitalu v Ljubljani je inštrumentalni komorni Duo Claripiano nekaj del kot uspešnice ponovil. Bile pa so na vrsti tudi novosti in presenečenja. Že več kot 25 let duo sestavljata klarinetist Dušan Sodja in pianistka Tatjana Kaučič. Iz njunega bogatega, izvirnega in prirejenega repertoarja, od tujih pa vse do kar treh slovenskih del, sta igrala glasbo skladateljev R. Schumanna, G. Mahlerja, A. Berga in naših M. Lipovška, L. Lebiča in T. Vulc pa še C. Guastavina v dodatku.

V Viteški dvorani Križank sta pričela svoj recital s tremi Schumannovimi Fantazijskimi skladbami, op. 73 za klavir in klarinet (alias violino) v treh kontrastnih in tipično visoko romantičnih stavkih. Že takoj sta opozorila na trdnost svojega dua. V več kot 25.-ih letih sta si tako odličen klarinetist in kot tehtna spremljevalka prav s soigro še dodatno »priigrala« svojo novo veljavo; preprosto rečeno: bila sta v odlični formi in v več kot dobri kondiciji. Prvič pri nas sta nato posegla po povsem novi glasbi, priredbi klarinetista Ronalda Kornfeila, po štirih (od petih) Izbranih pesmi Gustava Mahlerja. Gre za samospeve na besedila-poezijo F. Rückerta, Dečkovega čudežnega roga in Pesmi za umrlimi otroki s skupnim naslovom prirejenega ciklusa Za svet sem izgubljen. Tukaj ni treba posebej izpostavljati in iskati vzrokov za te priredbe, saj ima klarinet ali kar klarineti, v vseh najbolj popularnih kar desetih Mahlerjevih simfonijah in še kakšnem drugem delu, izredno vlogo. Tukaj in zdaj pa je bilo vse tole predstavljeno le z enim klarinetom in še to tistega, ki ga ima klarinetist Sodja kot skoraj edini v lasti na Slovenskem, Schwenk&Seggelke iz Bamberga. Estetika tona in interpretacije so bile tako avtentične. 

Na ljubljanskem koncertu pa še sploh, saj sta ga umetnika formalno posvetila nedavno umrlemu slovenskemu fagotistu in pedagogu Božidarju Tumpeju (1929-2020), njunem prvem pedagogu za komorno igro na ljubljanski AG. Oba Filharmonika sta tokrat predstavila kar malo antologijo izvirne slovenske glasbe za klarinet. Na prvem mestu so bile to Tri pravljice M. Lipovška iz davnega leta 1972 in posvečene doayenu in nestorju slovenske klarinetistike Mihi Gunzku, nato pa eno najbolj tehtnih tovrstnih del za njuno zasedbo Lojzeta Lebiča Invokacija, ki jo je naš ugledni skladatelj leta 2002 napisal in posvetil v spomin na svojega prijatelja in stanovskega kolega Primoža Ramovša; saj v štirih odstavkih: Lento, Interludium, Allegro in Invocatio odsevajo in se oglašajo »preoblikovani fragmenti iz Ramovševega simfoničnega dela Musiques Funebres«. Skrajno konkretna glasba, glasba, ki tako v klavirskem kot klarinetnem partu zahteva izjemna virtuoza. Duo Claripiano je in to več kot gotovo. Iz repertoarja zadnje epohe obeh umetnikov pa je sledila Oblaki so rudeči in Petelinček je zapieu Tadeje Vulc iz leta 2016, ko je bila dokončana in s številnimi koncerti, notnimi izdajami in posnetki-zgoščenko zaključena akcija med omenjenima izvajalcema in osmimi slovenskimi skladatelji na tematske obdelave slovenskih ljudskih pesmi z naslovom V objemu dvojine. Brez dvoma je šlo tokrat za kronsko apoteozo glasbenega modernizma, ki se je na temle koncertu pričel vzpenjati že z Bergom, nadaljeval in dosegle pravi vrh z Lebičem in se sklenil še z Vulčevo. Da bi potem, edini dodatek Argentinca Carlosa Guastavina lahko z njegovo Tonado minil in se zaključil pred razprodano dvorano.     

Franc Križnar

Dodaj komentar

Klikni za oddajo komentarja