Do srede 20. stoletja so gramofonske plošče shranjevali in prodajali v preprostih papirnatih vrečkah. Okrogla odprtina na sredini ovitka je razkrivala napisno nalepko na plošči – ta je edina nakazovala vsebino plošče. Ovitek je bil torej obravnavan le kot embalaža. Sredi stoletja so te papirnate ovitke začeli oblikovati z dekorativnimi grafičnimi vzorci, vendar so bili še vedno generični in iz podobe ovitkov ni bilo možno razbrati vsebine. Konec petdesetih let pa so plošče začeli polagati v papirnate ali celo kartonske ovitke, ki na sredini niso več imeli odprtine. Na njih so se začeli pojavljati portreti izvajalcev – fotografije, v tehniki kolaža pogosto kombinirane z risbami, spremljale pa so jih informacije – ime solista in naslov albuma na sprednji ter podatki o skladbah in preostalih izvajalcih na hrbtni strani. S pojavom plošč long-play, ki so bile velikega formata, so oblikovalci ovitkov Vizualna podoba nosilcev zvoka dobili več prostora za likovno izražanje ter s tem stopili iz anonimnosti ter začeli sooblikovati kult plošče in izvajalca.
Iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let torej poznamo največ likovno bogato oblikovanih platnic vinilnih singlov in albumov z zabavno glasbo. Platnice festivalskih plošč – kompilacij uspešnic s festivalov, kot je bila Slovenska popevka – so navadno krasile vedute festivalskih lokacij, ki močno spominjajo na razglednice ali turistično propagando. Od platnic plošč Marjane Deržaj, Majde Sepe ali Rafka Irgoliča, ki so bile portretnega značaja, so največji razvojni korak naredili oblikovalci naslovnic s simboličnim ali alegoričnim pomenom. Med njimi zagotovo izstopajo albumi Cocktail Marka Breclja ter Tomaž v živo in Ženske Tomaža Domicelja, s katerim je kot oblikovalec večkrat sodeloval Kostja Gatnik. Konceptualne plošče Tomaža Pengova (Odpotovanja, Napisi padajo/Črna pega čez oči, Pripovedi) predstavljajo skladne celote, v katerih naslovnice tvorijo homogeno celoto z glasbeno vsebino albuma. Veljalo je, da so kantavtorski albumi imeli najizvirneje oblikovane platnice, vendar tudi pri popevkarjih najdemo nekaj takih, ki niso preprosti portreti, na primer Črna zvezda Ota Pestnerja, kjer gre za alegorični kolaž. Rockovski albumi so zaradi vsebine pogosto zahtevali karikaturo kot ilustracijo, zato ne preseneča simbolno bogata in kakovostno izrisana naslovnica albuma Pljuni istini u oči skupine Buldožer. Omeniti je treba tudi sodelovanje benda Laibach s še danes delujočo slikarsko skupino Irwin, in sicer v okviru iršega umetnostnega kolektiva Neue Slowenische Kunst. Popbendi so v osemdesetih dajali prednost preprostejšim naslovnicam – od fotografi je ansambla do risbe. Oboje najdemo na primer pri skupini Gu-gu (fotokolaž na naslovnici Ta veseli dan ali Gu-gu play for you ali pa narisan vzorec banan kot okrasno ozadje, pa tudi asociacija na značaj glasbe albuma Mango banana), za katero je ovitke oblikoval član same skupine, Igor Ribič. Albume Agropopa so zaznamovale humoristične podobe prašiča, upodobljenega kot planinca, cirkusanta, Ramba ali celo Metro-Goldwyn-Mayerjevega leva.
Razvoj in razcvet oblikovanja platnic gramofonskih plošč je prekinil in za korak nazaj potisnil šele pojav zgoščenk v osemdesetih letih, ki zaradi bistveno manjših dimenzij ovitka (plastične ali kartonske škatlice) oblikovalcu daje na voljo le malo prostora. To pomanjkanje kvečjemu nadoknadi možnost bogate likovne opreme knjižice, ki pa pri zaprti embalaži vendarle ni vidna navzven.
