3. april 2024
Trio Plamen od leta 2020 ustvarja pod mentorstvom prof. Mihe Haasa na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Glasbenice letos obiskujejo 2. letnik podiplomskega študija: Špela Pokorn študira klarinet pri profesorju Jožetu Kotarju, Barbara Nagode študira violončelo pri profesorju Eldarju Saparayevu, Eva Založnik pa klavir pri profesorici Tatjani Ognjanovič.
O nastanku tria …
Eva Založnik: S Špelo se poznava že iz srednje šole in želeli sva sestaviti trio z violončelom. Na srečo je tudi Barbara, ki je takrat že igrala v kvartetu, imela podobno željo po muziciranju v triu in tako smo se zbrale pri pouku Komorne igre v drugem letniku dodiplomskega študija. Sicer se je tisto študijsko leto začelo bolj preko zooma, tako da smo v polnem zagonu začele delovati šele januarja leta 2021. Že kmalu smo se prijavile na dve tekmovanji, in sicer na 2. mednarodno tekmovanje mladih glasbenikov v Zagrebu, kjer smo osvojile prvo nagrado in povabilo na koncert nagrajencev v dvorani Vatroslava Lisinskega, na 11. mednarodnem Koroškem klavirskem tekmovanju pa tudi zlato nagrado. Bili sta odlična spodbuda na začetku našega skupnega delovanja. A zares smo se veselile konca korone, delati od doma v komorni skupini se seveda ne da. Izbrale smo si slovensko ime Plamen, nismo želele italijanskega, kot je zelo pogosto v takšnih zasedbah. Kar nekaj časa smo razmišljale in izbirale, nato pa je Barbara dala “zmagovalni predlog”. Najbrž zato, ker imamo nek svoj žar … (smeh) Končno smo se lahko redno dobivale, vadile in napredovale.
Špela Pokorn: Tak napredek je bil viden, ko smo, na primer, ob začetku delovanja študirale Brahmsa, ki je zelo zahteven in bile takrat z rezultatom kar zadovoljne. Ko pa smo ga po dveh letih spet študirale, smo ga z vsemi nabranimi izkušnjami takorekoč odkrivale na novo, iskale nove zvočne izraze.
Čemu pa ste v zadnjem letu s triom posvečale največ časa?
Eva: Lani smo se udeležile tekmovanja TEMSIG in dosti smo nastopale, velikokrat na povabilo Mestne občine Ljubljana, saj je Barbara njihova štipendistka. Želimo si čim več igrati, občutek na odru je seveda popolnoma drugačen kot med štirimi stenami. Lani smo še nastopale v ciklu Solo e da camera. Bile smo tudi na festivalu oziroma tekmovanju v Firencah, nastopile smo na uvodnem koncertu, imele master class, zvečer tekmovanje in nato še nastopile na zaključnem koncertu.
Špela: Vsak dan smo igrale na drugih lokacijah, vsak dan odkrivale nove zvočne podobe, ves čas smo se morale prilagajat prostoru, se intenzivno poslušati med sabo. Odlična izkušnja za pridobivanje kilometrine.
Imate tudi skupne načrte za prihodnost? Srednjeročne ali celo dolgoročne?
Eva: Rade bi se prijavile še na kakšno tekmovanje, razmišljamo pa tudi o erasmus izmenjavah v tujini. Sama razmišljam o Italiji, zelo me vleče tja, a še nisem sprejela dokončnih odločitev.
Špela: Jaz si želim v Budimpešto. A razmišljamo tudi o triu, s katerim bi rade nadaljevale še po koncu študija. Bilo bi odlično, če bi lahko kot komorna skupina nadaljevale s specialističnim študijem.
V prihodnjih tednih vas bomo slišali na koncertih cikla GM oder v Ljubljani, Ajdovščini, Slovenskih Konjicah in Celju. Kakšen spored ste pripravile?
Eva: Ko smo začele z delovanjem nismo natančno vedele, koliko materiala sploh obstaja za takšno zasedbo, bile smo celo malo skeptične. Takrat smo poznale samo Brahmsa in dve Beethovnovi skladbi, a se je skozi leta izkazalo, da je notnega gradiva pravzaprav zelo veliko.
Špela: Na Društvu slovenskih Skladateljev smo poiskale note Merkujeve skladbe, k njej smo v prvem delu dodale Beethovna, ki smo ga tudi že igrale pred časom in nam zelo sede. Kontrastno se nam je zdel zelo primeren, glede na izbor ostalih skladb.
Eva: V drugem delu koncerta pa najprej zanimive kratke štiri miniature Paula Juona, ki gredo zelo v uho, in seveda Rahmaninov, ena čustveno najbolj nabitih skladb.
