Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2022)
Ob koncu razgretega julija je goriško poletje na obeh straneh meje dočakalo glasbeno osvežitev. Šest koncertov 11. mednarodnega festivala Glasbe sveta je poslušalce popeljalo od funka, sevdaha prek s staroverstvom prežetih domačih glasov do saharskega psihedeličnega rock’n’rolla. Znova je dvorišče Gradu Kromberk postalo ravno prav od središča mesta odmaknjeno zbirališče za raznovrstna sozvočja, ples in klepet. Pravšnja tema in pravšnja niša na vzpetini, ki jo za koncerte še premalokrat izkoristijo, sta privabili številno občinstvo. V modrikasti svetlobi, ki je osvetljevala oder, so zableščale drobne kapljice tako pričakovanega dežja, ki smo ga res dočakali šele dolge dneve po zadnjem plesu festivala v Teatru Giuseppe Verdi, prizorišču festivala na italijanski strani.
Glasba za petje in ples
Občinstvo se ni dolgo pustilo prositi, ko je ritem vabil k plesu že na prvem koncertu v Teatru Giuseppe Verdi. S spominom na dolg kulturni mrk in vse nujne oddaljenosti je bil ples videti kot vrnitev glasbe k prvotnemu, družbenemu namenu. Od prvega koncerta je bilo jasno, da smo vse bolj pozorni na vezi, ki zanihajo med glasbeniki, med občinstvom. Ko smo v Teatru Giuseppe Verdi v uvodu prisluhnili pozavnistu in skladatelju Fredu Wesleyju, večnemu mojstru funka, smo nezavedno potovali v času. Kar je ostajalo tu in zdaj, pa je bila telesnost ritmičnosti uigranih starih mojstrov. Wesleyja, ki je z edinstvenim, dobro prepoznavnim slogom med letoma 1970 in 1976 vodil skupino JB’s legendarnega Jamesa Browna, spremlja skupina New JB – sodoben uigran stroj, ki skupno diha shuffle sedemdesetih. Če je sprva občinstvo sedelo in ploskalo, kot velevajo koncertna nenapisana pravila, je že po nekaj taktih funka teater postal manj formalen. Bobni Brucea Coxa, kitara Reggieja Warda in bas Dwayna Dolphina so se uigrano zabavali v prehajanju od najsubtilnejših dinamik do močnih distorzij, ki so vselej podpirale Wesleyja, Garryja Wintersa na trobenti in Hernana Rodrigueza na saksofonu. Slednji so tako z instrumenti kot pri petju zazveneli brezhibno usklajeno. Pianist Peter Madsen se je zdaj pridružil eni, spet drugič drugi sekciji in si je v bogatem dialogu privoščil biti esencialen. Tako je bilo ples res težko ustaviti, ko je skupina spravila na noge občinstvo v teatru z Gimme some more. Preselili smo se v osemdeseta z Bop to the Boogie in Pass the Peas. Vsi smo zapeli Breaking Bread in se preselili malo dlje v zgodovino, v začetek sedemdesetih. Z In love in New York smo občudovali še mehkobo bogate zvočnosti Wesleyjeve pozavne. Bop to the Boogie pa je zazvenel iz občinstva z nekaj vaje in ko so telesa že postala eno z ritmiko in so nekje iz praspomina vzšli gibi in geste kot nekaj samoumevnega. Podobno je bilo na drugem koncertu, ko je zazvenela Kafu mi draga ispeci in je občinstvo sramežljivo zapelo s Selmo Droce, pevko sarajevske skupine Divanhana. Mešanica sevdaha, jazza in klasike je na kromberškem dvorišču zazvenela pristno in neprisiljeno. Tehnične zagate so sicer zmotile tok koncerta, a so nekako celo pripomogle k večji domačnosti in stiku med lebdečo svetlobo glasu pevke in pritajenim mrmranjem navdušenega občinstva. Zanimiva se mi je zdela izbira glasbenikov, da so nekaj skladb igrali na že pripravljene glasbene podlage, kar je skupino nekako ukleščilo v prilagajanju in onemogočalo prej omenjeno neprisiljenost in pristnost. Nasprotno pa so kratke pobege v jazzovske poznane vzorce pianista Nevena Tunjića izrabili le toliko, da so skladbe še pridobile izpovedno moč. Čistost vokala in neprisiljena drža Selme Droce se je spajala z violino Larise Lejle Droce in harmoniko Nedžada Mušovića, ki se je razživel v dialogu z gostom, trobentačem Rokom Nemaničem. Slovenski gost, ki sedemosminske ritme preigrava s skupino Balkan Boys, je prinesel živost, ki se je prenesla še na tolkalca Irfana Tahirovića in basista Azura Hajdarevića. Naposled smo še bolj začutili povezovalno moč, ki jo ima sevdah. Imeli smo možnost prisluhniti krhkemu ravnotežju ljudskega, ki hkrati ostaja in v s stiku z novim postaja. Sevdah, ki ga preigravajo Divanhana, se namreč obrača v preteklost in tradicijo le toliko, da se vrne k nam vsem znani pristnosti, ki jo nato poskuša živeti v novi obliki in novonastali glasbi. Prav ob tem se poslušalcu utrne misel, kako pomembno je ne pozabiti, da tradicije niso samo neka oddaljena preteklost in ljudskost ni samo stvar obujanja starega. Prav zanimivo je bilo za konec prisluhniti slovenski zdaj že ponarodeli V dolini tihi, ki je nekako napovedala tretji koncert festivala.
»Naprej lahko greste, če greste nazaj«
Iz tihih dolin in na vrhovih tolminskih vzpetin so se zbrale pripovedi Janija Kutina in Bakaline Velike. Glasbena tekstura, ki plava na nekakšnem bordunu ali bogati Stanićevi ritmiki, je skupaj z upesnjenimi pripovedmi z dvorišča gradu potovala nekam proti svetim krajem starovercev. Pripovedne pesmi Janija Kutina so se razraščale iz prvinskih glasov nekega nedoločljivega staroselca proti prvinskosti izkušenih glasbenikov Mateja Magajneta, Sama Kutina, Andrea Pandolfa in Marjana Stanića. Mestoma je bila Kutinova pripoved zaradi vse te razraščenosti brez dovoljšnega prostora, a so besede vseeno do robov napolnile zavest o tem, da so drevesa parka okrog gradu in zvezdno srebro ali, kot so zapisali Bakalina Velika na ovitek nove zgoščenke, Zviezdna Srebruo nekaj, kar nam je redko dano res opaziti. Ni skrivnost, da je Kutin v prvi vrsti kmet, ki vez z naravo živi dnevno. Morda je zato občinstvo besede slišalo čisto zares, za trenutek pa smo skoraj verjeli, da bo dež, ko je Kutin poudaril, da nam teče voda v grlo, čeprav je zunaj suša. Občinstvo je stoje ploskalo in zdelo se je, da so vsi začutili nekakšno pripadnost tem ne tako oddaljenim tolminskim krajem, ki jih Kutin živi, tem ne tako oddaljenim idealom skromnega človeka, ki priznava premoč narave. Ko sta zazvenela Žled in dolg organski solo Andree Pandolfa, je koncert dobil še eno razsežnost, ki se je v detajlih multiinstrumentalista Sama Kutina in drugih nakazovala čez celoten koncert – glasba je prevzela mesto pripovedovalca, in ne samo komentatorja pesmi. Iskanje ravnovesja med besedo, pomenom in zvokom je mestoma izpodjedalo pozornost, kar se je morda čutilo tudi na odru med glasbeniki. Preprostost iskanja višjih naravnih resnic so Bakalina Velika vpeli v kompleksen organizem, ki ga je težko naseljevati s pesmijo, morda je bilo to lažje, ko je Bakalina bila samo Bakalina. Ne nazadnje je pevec poudaril, da je včasih treba iti malce nazaj, morda zato, da se naredi prostor. Naj bo prostor tudi za drobnega ptiča in njegovo »pesem od dobrih reči«.
»Da se nismo v noči izgubili«
Drugo polovico festivalskega dogajanja je odprl z mešanico afriškega jazza, rocka in bluesa. Kako glasba vstopi v telesa?
/…/
Ingrid Mačus
Dodaj komentar