Na témo

Sergej Vasiljevič Rahmaninov: Razmišljanja na Corellijevo temo (zapiski neke pianistke)

(iz tiskane izdaje, izid: 23. decembra 2020)

Ponedeljki so neskončni in čudni. A tokrat je bil ponedeljek še posebej čuden. Treba bo skuhati kostanj. Kakšna packarija je to lupljenje … Ob rezanju prvega kostanja se kar dramatično urežem, res nisem človek ostrih nožev. Toda po nekaj mučnih trenutkih se sladki, mogoče nekoliko trpki okus kostanjevega pireja z žličko sladke smetane že topi v ustih. Človeka v hipu vrne v avstro-ogrske čase. Včasih se mi zdi prav zanimivo, da čutim vez z nekimi svetovi iz preteklosti, s katerimi se nisem nikoli srečala. Zakaj sem začutila nekaj domačega recimo na Dunaju ali v Budimpešti, ko sem ju prvič obiskala? Dogajali so se nekakšni prebliski domačnosti, čeprav sem bila tam prvič. Najbrž to niti ni pomembno, pomembno je vzdušje domačnosti, ki ga človek občuti.

Na moj vzklik pred dvema mesecema se je Robert (Schumann) za hip pojavil, ampak hitro spet odvihral naprej in mi pustil sporočilce na pisalni mizi, češ da je trenutno grozno zaseden, da ga misel o Prometeju sicer navdihuje, ampak se vidiva decembra. Hecni so tile glasbeni gospodje.

Dolgi, vlažni, hladni jesenski dnevi in še daljše noči. Sergej Vasiljevič Rahmaninov je reden gost moje dnevne sobe. Izredno pronicljiv, duhovit, prijazen gospod plemenitega obraza. Gospod iz nekega drugega časa. Imam občutek, kot da se je zavestno odločil, da ne bo nikoli izstopil iz 19. stoletja. Z Ludwigom van … sva si bila hitro na ti, kljub spoštovanju, ki ga brez dvoma čutim do njega. Ob Sergeju Vasiljeviču pa mi tisti »ti« nekako ni in ni šel z jezika. Najbrž je tako tudi prav. Ponudim mu skodelico vročega črnega čaja z jabolčno pito, ker mu kostanjev pire nekako ne tekne (vidi se, da ni iz naših krajev), a vsekakor poskusi tudi to, toda jabolčna pita ga vrne na njegovo ljubljeno dačo – Ivanovko, začne obujati spomine, na koncu obmolkne, se usede za klavir in igra, igra, igra …

Spomin iz preteklosti so tudi njegove Variacije na Corellijevo temo, op. 42, posvečene prijatelju, violinistu Fritzu Kreislerju. Tema pravzaprav sploh ni Corellijeva, ampak prihaja iz daljne Portugalske, bolj znana kot »Folies d’Espagne«. Ob tej temi, ki se prvič pojavi nekje v 15. stoletju, bi bilo lažje našteti skladatelje, ki niso pisali glasbe na to temo, kot pa tiste, ki so jo, a o tem mogoče raje kdaj drugič.

Sergej Vasiljevič je daleč od svoje rojstne Rusije pisal s težkim srcem. Predvsem ni imel nikoli miru, neskončni obiski, nenehno je koncertiral, na vsakem koncertu je moral igrati številne dodatke in poslušalci ga niso spustili domov, dokler ni zaigral tudi svojega znamenitega Preludija cis-mol, celo vzdevek je dobil Mr. C-sharp. Uspelo mu je zasovražiti to svojo znamenito skladbo. Boleča izkušnja.

Variacije je napisal leta 1931 in jih v oktobru istega leta v Kanadi tudi prvič izvedel. Izčiščeni slog poznega Rahmaninova brez odvečnega notnega materiala, obogaten z elementi jazza, dekadence, posmeha, ironije. Ne, to niso navadne variacije, niso le različice neke melodije. So veliko več.

Mogoče bi se za trenutek spet vrnili v preteklost k Špancem. Folia je nekakšen španski ples – sarabanda. Kakšen ples pa je pravzaprav sarabanda? Na to vprašanje obstaja nešteto različnih in zgodovinsko podkrepljeni teorij: od otožnega zapeljivega španskega plesa, ljudskega in dvornega plesa pa vse do pogrebne koračnice. Pogrebne koračnice v tridobnem taktovskem načinu?! Leva, desna … in? V Španiji je bila, kot mi je nekoč pripovedoval izjemni pianist in pedagog, maestro Vladimir Viardo, navada korakati ob grobu umrlega: leva, desna in obrat (za 180 stopinj). Tretja doba je torej obrat, tretja doba je tretja dimenzija, tretja doba je večnost? 

/…/

Aleksandra Pavlovič