3. maj 2022
Sergej Bortkiewicz (1877—1952)
Sergej Bortkiewicz, ukrajinski skladatelj, pianist, profesor in dirigent iz poljske plemiške družine, je bil rojen februarja leta 1877, v Harkovu, tedaj znotraj Ruskega imperija. Imel je vse, kar človek potrebuje, da je srečen in da osreči druge. Imel je neverjeten glasbeni talent, s pomočjo katerega je lahko ustvarjal najlepše melodije vse do visoke starosti, ter izjemne klavirske sposobnosti, ki so mu prinesle veliko slavo na koncertnih gostovanjih v mladih letih. Bortkiewicz pa ni imel takšne sreče, kot je morda videti na prvi pogled.
Bil je zelo pomembna in izstopajoča osebnost tako kot glasbenik in kot človek. Kot pričajo tudi njegovi sodobniki, se je to izrazilo v njegovi zunanjosti, ponosni in pokončni drži ter v večni resnosti njegovega izraza, ki je bil občasno pospremljen z blagim nasmehom, le redko pa z razigranim smehom. Rahla melanholija je tudi tvorila osnovno funkcijo njegovega značaja, ki odzvanja v njegovi glasbi in v njej prikazuje poseben čar. Bortkiewicz se je opisal kot romantika in melodika, čutil pa je nekakšen naravni odpor do moderne, atonalne in kakofonske glasbe (tako jo je sam poimenoval).
Na njegov glasbeni slog sta vplivala struktura in zvok Chopina ter Liszta, nedvomno pa je zaznati tudi vplive Čajkovskega, Rahmaninova, zgodnjega Skrjabina ter Blumenfelda. Podobno kot pri Medtnerju, so bile njegove prepoznavne značilnosti navzoče že v njegovih zgodnjih kompozicijah okoli leta 1906, okoli 1925 pa je njegov slog postal nekoliko bolj oseben in poln nostalgije. Melodija, harmonija in struktura so bile najpomembnejše iztočnice za njegove glasbene stvaritve. Bortkiewicz se je uril pri Van Arku, Ljadovu, Jadassohnu, Piuttiju ter Reisenauerju, ki so vanj zakoreninili tog profesionalizem – pri zadnjih treh je Bortkiewicz študiral v Leipzigu, ki velja za izjemno glasbeno središče, ob zaključku šolanja pa je osvojil tudi Schumannovo nagrado.
Njegova barvita in delikatna notranja predstava, idiomatski način komponiranja na klavirju ter občutljivost glasbene ideje, družena z nespornim občutkom za melodijo, tvori slog, ki je v trenutku razpoznaven in atraktiven za mnoge poslušalce.
V dnevnem časopisu Welt am Abend je v intervjuju leta 1948 dejal: »Pogosto me ljudje kličejo epigón Čajkovskega, ampak to ne drži: vsekakor ustvarjam glasbo, katere ozračje je podobno glasbi Čajkovskega, ter se pojmujem za vrstnika romantikov, a sem ohranil svoj značaj. /…/ Danes je verjetno vsak nagnjen k označevanju vseh epigónov kot posnemalcev melodikov. Gotovo, a skoraj vedno napačno. Še posebej, kolikor zadeva mene samega, romanticizem ni brezkrvna obveza nekemu načrtu, temveč izraz mojega najbolj globokega uma ter duše.«
Zahvaljujoč Hugu van Dalenu, nizozemskemu pianistu ter bližnjemu prijatelju Bortkiewicza, lahko še danes uživamo v njegovi glasbi ter se iz pisem, ki jih je poslal van Dalnu, učimo o njegovem življenju. Ko je leta 1967 van Dalen umrl, je njegova družina mestnemu muzeju v Haagu zapustila rokopise mnogih kompozicij, napisano avtobiografijo Erinnerungen (Spomini) ter število pisem in natisnjenih notnih primerkov. Pozneje je bila družinska zbirka preseljena v Nizozemski glasbeni inštitut v Haagu.
Glasbeniki iz vsega sveta v zadnjem obdobju znova odkrivajo glasbo Bortkiewicza. Njegova dela tako izvaja Simfonični orkester iz Černigova v Ukrajini, pod taktirko ukrajinskega dirigenta Mykola Sukacha. Njegovo glasbo izvajata tudi ukrajinska glasbenika, Timur Yakubov in Yevhen Levkulych, ki si vztrajno prizadevata, da bi znova zanetila zanimanje za skladatelja in da bi, kjer je to le možno, promovirala njegovo glasbo. Tako so v zadnjih nekaj letih tudi pianisti, Stephen Coombs, Klaas Trapman, Jouni Somero, Stefan Doniga, Anna Reznik, Nadejda Vlajeva, Alfonso Soldano ter Chihiro Ishioka, prispevali k oživitvi glasbe Bortkiewicza.
Kljub vsem informacijam, ki so nam danes na voljo o skladatelju, pa še zmeraj ne vemo prav veliko o njegovem življenju. Nekaj časa je študiral in živel v Nemčiji, v Leipzigu in Berlinu. Ob koncu leta 1952 pa je po svojem zadnjem koncertu na Dunaju tam tudi umrl. Prav tako ne vemo veliko o delih, ki niso bila natisnjena, npr. opera Akrobati, op. 50, Klavirski trio, op. 38, ter Šest preludijev za klavir, op. 66. Prav zato pa Bortkiewicz velja za eno izmed bolj skrivnostnih glasbenih osebnosti, ki v sebi nosi veliko bogastvo, to pa bodo nekoč v svoji celoti zagotovo odkrile naslednje generacije.
Jure J. V. (povzeto po Sergei Bortkiewicz: his life and music)
Dodaj komentar