Iz tiskane izdaje (izid: 28. junij 2022)
Ko govorimo o olimpijadi, najprej pomislimo na športnike. A tako kot športna tekmovanja, ki jih še danes spremlja skoraj ves svet, so stari Grki gojili tudi umetnostna tekmovanja, na katerih so se svobodni državljani med drugim pomerili v glasbeni umetnosti, ki je bila tudi sicer del izobraževanja omikanega svobodnega državljana. Oživljanje tovrstne tradicije je v 21. stoletju mesto našlo v mednarodni glasbeni olimpijadi, ki jo je – peto po vrsti – med 5. in 7. majem 2022 tokrat gostila Slovenija. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s pobudnico prve slovenske glasbene olimpijade leta 2012. Dr. Branko Rotar Pance, ki sodeluje tudi v organizacijskem odboru nacionalnih in kot članica žirije mednarodnih glasbenih olimpijad, kot izredna profesorica pa že vrsto let na Akademiji za glasbo bedi nad bodočimi glasbenimi pedagogi.
Kaj je bil razlog za pobudo in organizacijo nacionalne glasbene olimpijade, kakšni so spomini na prvi dogodek?
V letu 2011 sem bila skupaj z drugimi kolegi iz različnih evropskih držav povabljena v Estonijo na tamkajšnjo glasbeno akademijo, kjer so naredili promocijsko srečanje, saj so imeli v Estoniji že desetletno tradicijo nacionalnih olimpijad, ki pri njih potekajo bienalno. Ta projekt so želeli prenesti na širšo mednarodno raven, zato so nam predstavili osnovni koncept, ki naj bi ga izpeljali na nacionalni ali vsaj regionalni ravni, v letu 2012 pa so že želeli organizirati mednarodno glasbeno olimpijado. Sama sem sogovornika našla v g. Nenadu Firštu, ki je bil že takrat generalni sekretar Glasbene mladine Slovenije; ta je prvo glasbeno olimpijado na šolski in nacionalni ravni v letu 2012 podprla organizacijsko, Oddelek za glasbeno pedagogiko Akademije za glasbo pa je pripravil vsebine.
In od prvega tovrstnega dogodka v Sloveniji letos mineva 10 let. Kako se je zgodba nadaljevala?
Koncept tekmovanja v dveh kategorijah smo ponavljali štiri leta, in sicer na osnovnošolski in srednješolski ravni, pri čemer se je problem pokazal predvsem pri gimnazijah, saj smo morali za tekmovalce tudi osebno prositi mentorje, naj najdejo koga za tekmovanje. Na četrti glasbeni olimpijadi se je zgodilo, da je tekmovalka tekmovala sama s sabo, zaradi česar smo olimpijado na srednji stopnji ukinili. To smo vzeli kot dokaz, da glasba v splošnoizobraževalnem sistemu nima ustreznega mesta. V drugih državah glasba ni zastopana samo v prvem letniku splošne gimnazije, ampak tudi v višjih letnikih – če ne kot obvezen, pa vsaj kot izbirni predmet. Je pa tudi pri nas po drugi strani nastal fenomen, da nekdanji osnovnošolci, ki so se v preteklosti udeležili glasbene olimpijade, sprašujejo, zakaj zdaj ne morejo več tekmovati, ker čutijo, da je to neko področje, ki jih izpolnjuje, ki jim je izziv. Na letošnji refleksiji smo tako razmišljali tudi o tej možnosti, da bi bilo znova možno tekmovati tudi v tej kategoriji.
Na letošnji GMO je sodelovalo sedem evropskih držav: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Poljska in Slovenija. Se bo MGO v prihodnje razširila tudi v druge države?
V preteklosti je že sodelovala Hrvaška, letos žal ne, ker niso imeli organiziranega državnega tekmovanja. Možnosti širitve vidimo sicer prek Evropskega združenja glasbe v šoli (EAS), ki zajema vedno več držav. Želimo prodreti tudi v germanski svet – Avstrijo, nemške zvezne dežele, pa tudi v romanski svet, na Balkan …
Tekmovanje poteka v treh delih – teoretični in pevski del ter predstavitev avtorske skladbe tekmovalca. Nam, prosim, pojasnite ozadje tega koncepta?
Sami začetki so bili povezani z osnovnošolskim in srednješolskim učnim načrtom ter glasbo znotraj njega. Tekmovalec se sicer lahko vzporedno šola v glasbeni šoli, lahko zasebno pridobiva glasbena znanja, ni pa vključen v umetniško gimnazijo s profesionalno usmeritvijo na tem področju. Pri nas imamo zadnjih pet olimpijad tekmovanje na prvi stopnji razdeljeno na dve ravni, najprej na šolski ravni, kjer se dva najboljša potem udeležita olimpijade na nacionalni ravni. Vsak tekmovalec piše pisni test, ki vključuje tudi poslušalske primere, ki se predvajajo v živo, in druga vprašanja, s katerimi se preverja glasbena razgledanost na različnih področjih (glasbena teorija, zgodovina glasbe, osnove poznavanja form), izhodišče za test pa je bil vedno šolski kurikul. Pri pevskem delu so se že v osnovi preverjale interpretacijske in vokalne sposobnosti tekmovalca; v učnih načrtih imamo namreč vsi petje in izvajanje – aktivno muziciranje (v strokovnem žargonu bi temu rekli avtentično učenje skozi lastno muziciranje), kot zelo pomemben segment, pa tudi med mladimi je velik interes za petje – za primer samo poglejte nastopajoče na medijsko podprtih šovih. Tekmovalec ima pri pevskem delu tudi preizkus »a vista izvajanja« ritmične in melodične vaje, a tega v času epidemije nismo izvajali. Zadnji del je najlepši, kreativni del, za katerega vsak izvajalec napiše svojo skladbo in jo na tekmovanju tudi (so) izvede.
Na kaj je žirija (tokrat so bili žiranti iz osmih držav) pri vsakem od teh delov najbolj pozorna? Kaj loči najboljše od dobrih? Se danes tekmovalci (še posebej njihove avtorske skladbe) razlikujejo od preteklih?
Skladbe na nacionalni ravni ocenjujejo skladatelji, ki poznajo začetni proces kreiranja lastne skladbe, pevski del pevci, ki delujejo tudi kot pedagogi in poznajo značilnosti otroških glasov. Pri ocenjevanju pevskega dela so bili ocenjevalci pozorni na doživeto interpretacijo pesmi, intonančno zanesljivost, ritmično zanesljivost in ustreznost tempa ter oblikovanje glasu in ustreznost izbora skladbe glede na vokalne sposobnosti. Naša naloga je bila tudi predvsem spremljati in vrednotiti pisni test, na katerem smo preverjali širše znanje …
/…/
Aleksandra Gartnar Kastelic
Dodaj komentar