V zadnjem delu nadaljevanke o kantavtorstvu/samospevstvu na Slovenskem bomo pregledali še nekatere sodobne kantavtorske pojave, ki so se v devetdesetih začeli pojavljati neodvisno od velikih založb in festivalov. Že na večerih prostih oblik na Slovenski popevki, pozneje pa na festivalu šansonov v Rogaški Slatini in na festivalu šansonov, ki ga je pripravljala nacionalna televizija, ter tudi na La Vie en Rose, šansonski koncertni prireditvi, ki jo je dolga leta podpisovala Vita Mavrič, so se pojavila nekatera vidna imena, ki so pomembno vplivala na razvoj kantavtorstva pri nas (o tem smo že pisali v prejšnjih nadaljevankah), bilo pa je tudi precej pomembnih šansonskih poustvarjalk/ poustvarjalcev, o katerih bo treba najbrž v prihodnosti spregovoriti v posebni nadaljevanki. Neodvisna kantavtorska imena danes sestavljajo jedro sodobne kantavtorske dejavnosti pri nas. Nekatera od teh so sodelovala ali še sodelujejo z večjimi/manjšimi založbami, največ pa jih deluje prek društev ali samoizdaj.
Imamo dobro glasbo
RTV Slovenija je na drugem programu Radia Slovenija – Vala 202 poleg festivala šansona v novem tisočletju dobrega pol desetletja objavljala tudi natečaj za avtorsko glasbo Imamo dobro glasbo. V poštev so prišle še neobjavljene pesmi po možnosti manj uveljavljenih izvajalcev in izvajalk z vseh področij popularnih godb, od pop šansona do punkrockovskih zvokov, kar je pomenilo tako širok izbor bendov kot posameznic/posameznikov. Kar precej pesmi s kompilacij, ki so izhajale vsako leto (najprej fizično, na koncu kot pretočne vsebine), je postalo tudi popevka tedna, kar pomeni, da si je v znameniti oddaji Andreja Karolija priborilo mesto med najbolj poslušanimi. Na povabilo Vala 202 je bil odziv izjemno dober, možnost pa so dobila tako še skoraj popolnoma ali popolnoma neuveljavljena imena kot tista, ki so morda na glasbenem prizorišču bila že dlje časa, a komercialno manj opazno, dlje od medijskih žarometov. Tako se je izoblikoval dolg seznam raznorodne glas[1]be, pri čemer so bila večinoma tudi besedila med glavnimi aduti.
Kantfest
Mednarodni festival Kantfest je trenutno edini tovrstni festival pri nas. Kantavtor Peter Andrej, njegov duhovni oče, je siva eminenca tovrstne dejavnosti že od zgodnjih osemdesetih, Ruše pri Mariboru pa so po zaslugi festivala postale eno pomembnih mednarodnih kantavtorskih stičišč. Kantfest je že od začetka medse vabil različne avtorske štimunge, najpomembnejša je bila vedno pesem, ob njej pa tudi njeno podajanje, interpretacija, ki je za kantavtorstvo, kot smo že ugotavljali, specifična; pomemben sestavni del celote. Poleg klasičnih kantavtorskih prijemov s kitaro ali klaviaturami je festival ves čas spodbujal tudi »alternativne« glasbene izkušnje od rapa do elektronike in hibridnih zvrsti. Medtem ko sprva ni bilo nagrad v dejanskem pomenu besede, strokovna žirija je zgolj izpostavila nekaj po njenem mnenju najvidnejših glasov, so naposled začeli podeljevati zlato, bronasto in srebrno kanto; ta nagrada se je uveljavila in danes pomeni najvišje kantavtorsko priznanje pri nas. Festival gosti tudi znana in manj znana imena iz nekdanje skupne države in širšega evropskega prostora. Glasba je redno izhajala tudi na kompilacijah.
Rokerji pojejo pesnike
Tretji pomemben pojav je natečaj Rokerji pojejo pesnike, ki ga je vključno z letom 2017 pripravljala ekipa Dušana Hedla pri mariborskem Subkulturnem azilu, zdaj Kulturnem centru Maribor. Hedl, sicer kitarist, pevec in avtor punkrockovske zasedbe CZD, je bil pobudnik še drugih alternativnih festivalsko-natečajnih oblik, med drugim No Border Jama in Underground Festivala, na katerem ste lahko slišali marsikatero svežo punkrockovsko, hardrockovsko ali podobnozvrstno ime/ zasedbo. Vendar pa je bila prireditev /…/
Matej Krajnc
