Iz tiskane izdaje (izid: 28. junij 2022)
Leta 2020 je Slovensko narodno gledališče Maribor praznovalo sto let obstoja in ob tem prazniku so naročili novo opero, da bi počastila njihovo hišo, člane njenega ansambla, sodobno slovensko ustvarjalnost in mesto Maribor. Ne samo to, v istem času je Beletrina ponatisnila roman, po katerem je bila ustvarjena opera, in v mariborski sinagogi je bila izvedena dvojezična razstava na to temo. Marpurgi so povezali več ravni mariborskega in slovenskega, pa tudi mednarodnega kulturnega prostora. Pri izvedbi opere sem sodelovala kot asistentka dirigenta in ob tem izvedela zanimivo zgodbo o nastajanju nove slovenske opere tudi z vidika teksta in glasbe.
Simon Krečič, umetniški vodja mariborske operne hiše, je režiserju Igorju Pisonu pokazal roman Zlate Vokač Medic z naslovom Marpurgi in ga vprašal, ali je iz tega mogoče narediti opero. Pison je odgovoril pritrdilno. Kot skladateljico so angažirali Nino Šenk, preden je privolila, pa si je ogledala predstavo Igorja Pisona v ljubljanski Drami, saj je želela biti prepričana o tem, ali lahko z režiserjem in hkrati libretistom dobro sodeluje. Takoj po ogledu predstave se je začelo odlično sodelovanje med Šenkovo in Pisonom, ki sta prav tako predstavnika iste generacije (v to bi lahko uvrstili tudi dirigenta Krečiča).
Zgodovinski roman
Zlata Vokač Medic je bila rusistka, ki je iz primerjalne književnosti magistrirala in doktorirala na Filozofski fakulteti v Beogradu. Pozneje je poučevala na srednjih šolah in nato na univerzi, v zrelih letih pa je objavljala tudi kot pisateljica, med drugim pod psevdonimom Stefana Marpurgo. Med drugim se je ukvarjala z vprašanjem evropskega judovstva, tudi s pomočjo lastnih dognanj o judovskih prebivalcih Maribora. Njene ugotovitve so prav tako vključene v zgodovinski roman Marpurgi (1985), ki je postavljen v čas pregona Judov iz Maribora (1496), kjer so predstavljali petino mestnega prebivalstva – in priimek Marpurg(er) oz. Morpurgo ponesli po vsem svetu. Zlata Vokač Medic je s svojim brskanjem po zgodovinskih kronikah in ustvarjanjem fikcije tehtno prispevala k zgodovinski podobi Maribora, ki je bil v srednjem veku odprto mesto s cvetočo judovsko skupnostjo.
Nastanek libreta
Prvi izziv, s katerim se je srečal libretist Igor Pison, je bil v zgradbi romana. Ta je pisan kot dnevnik dveh glavnih oseb, zdravnika Hannesa in pesnika Mathiasa, in nima dialogov ali klasičnega dramskega dogajanja. Zasnovan je kot kronika dogodkov v drugi polovici 15. stoletja, ki obeležujejo konec srednjega veka. Opisani so inkvizicija, preganjanje Judov, kuga in vojne. Libretist in skladateljica sta se odločila, da bosta dogajanje opere osredotočila na Maribor in tako izpustila potovanje obeh pripovedovalcev po svetu, kar se dogaja v drugem delu romana in prispeva k njegovi svetovljanskosti. Sodelovanje med Nino Šenk in Igorjem Pisonom je bilo produktivno, za čim boljšo celovito strukturo sta oba skrbela vsak s svoje perspektive – besede in glasbe. Libretist je skladateljici pošiljal besedilo, v katerem je uporabljal izključno tekst iz romana, ona ga je črtala in prosila za določene dodatne prizore, ki jih je moral nato dopisati v enakem slogu kot roman.
Ženske
Ena od nalog je bila ustvariti ženske like. Hannes sicer pripoveduje o Miriam, a nikjer v romanu ni njenih besed ali prizorov med njima. Tako je na skladateljičino pobudo Marpurgi – od zgodovinskega romana do opere libretist ustvaril prizor, v katerem Miriam poje uspavanko Šariki. Ta naj bi po napetem prvem delu opere in instrumentalni medigri ustvaril razpoloženje miru in domačnosti, nekakšnega ženskega zavetja. Skladateljica si je prav tako želela, da bi Hannes, Miriam in Šarika delovali kot nekakšna družina, kar je vidno predvsem v poznejši režijski postavitvi. Poleg Miriam nastopi tudi Irena, njena zaupnica, ki ji pomaga skrbeti za Šariko. Legenda o lepi Miriam, ki je končala med valovi Drave, je še stoletja živela v mariborskem ustnem izročilu, glasbeno pa se kompleksnost njene osebnosti pokaže le v nekaj kratkih replikah v dialogu s Hannesom.
Vloge po meri
Naslednja posebnost, ki opero Marpurgi popolnoma uvršča v večstoletno operno tradicijo, je ta, da so vse vloge v njej pisane za /…/
Jera H. Petriček
