11. december 2022
V sredo, 14. decembra, bomo kitaristu Leonu Ravnikarju prisluhnili v Celju (19.30, Celjski dom), dan za tem, v četrtek, 15. decembra, pa še v Slovenski filharmoniji v Ljubljani (ob 19.30).
Kitaro si začel igrati v Glasbeni šoli Škofja Loka pod mentorstvom prof. Denisa Kokalja. Kaj te je v otroških letih navdušilo pri tem glasbilu?
Že od malega sem rad poslušal kitaro. Ko sem začel tudi sam igrati, mi ni bilo nikoli pretežko vaditi (no, veliko vlogo so glede tega odigrali tudi starši), skratka, nikoli me to ni obremenjevalo. Po vsaki vaji mi je bil nekako všeč občutek napredka. Ko so to prepoznali tudi učitelj in starši, so me še dodatno spodbujali. Ob koncu osnovne šole sem ugotovil, da me pravzaprav nič drugega ne zanima tako kot kitara. Malo sem treniral tudi plezanje in tenis – če ne bi bilo kitare, bi se morda res podal v kakšne športne vode – a je kitara bila zagotovo moja prva izbira.
Tvoja profesorica na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana Eva Hren pravi, da te odlikujeta “izjemna muzikalnost in tehnična spretnost, ki jo imajo le redki njegovi vrstniki”. Kakšen je bil prehod iz Škofje Loke v Ljubljano?
Ko sem prišel na konservatorij sva se s profesorico zelo hitro ujela. Všeč mi je bilo to, da sva delala zelo timsko, se veliko pogovarjala in pogosto skupaj prišla do izboljšav. Sicer pa Škofje Loke nisem zapustil, saj sem vzporedno obiskoval tamkajšnjo gimnazijo. Redno prevažanje v Ljubljano sicer vzame veliko časa, ki bi ga sicer lahko posvetil vadbi, a so bili na obeh šolah zelo razumevajoči in mi pomagali pri usklajevanju obveznosti.
Po maturi te je pot odpeljala na Dunaj, kjer že drugo leto študiraš v razredu profesorja Nejca Kuharja. Z njim se najbrž nista spoznala v Avstriji?
Prvič sva se srečala, ko sem se še kot osnovnošolec udeležil Mednarodnega festivala kitare v Postojni. Sicer sem zanj slišal že prej, saj je nekaj časa igral v kitarskem duu z mojim sorodnikom Janez Golobom. Potem sva se ponovno srečala na festivalu Amadeo v Škofji Loki, ki ga organizira izvrsten dirigent Tilen Draksler. Takrat sem bil že dijak konservatorija in z Nejcem sva se na urah mojstrskega tečaja dobro ujela. Ustrezal mi je kot profesor in tudi v prihodnjih letih sem redno obiskoval festival oz. poletno šolo za glasbenike in leto dni pred maturo predlagal, da pridem študirat na Dunaj. Ta sem mi je vedno zdel kot “veličastno glasbeno mesto”, nisem si pa mislil, da bom nekoč tudi sam pristal tam.
In na sprejemnih izpitih si tistega leta dosegel najvišje število točk med vsemi kandidati …
Ja. Ta podatek sem sicer izvedel veliko pozneje in res ti mogoče malenkost dvigne samozavest, a seveda sem vedel, da me čaka trdo delo. Pravzaprav me ni skrbelo, da ne bi bil uspešen na sprejemnih izpitih, bolj me je skrbelo, kako bom opravil izpit iz nemščine.
Čez nekaj dni boš nastopil v koncertnem ciklu GM oder, kakšen spored si pripravil za poslušalce?
Najprej bom zaigral Largo iz Sonate za violino solo št. 3, Johanna Sebastiana Bacha (1685-1750). S svojimi lepimi prepletajočimi in tekočimi linijami predstavlja primeren uvod v koncertni večer. Bacha sem želel konstrastno povezati s španskim skladateljem Joaquínom Rodrigom (1901-1999). Njegov Fandango ima plesni karatker živahne španske glasbe s številnimi disonancami. Skladba je zelo tehnična, polna energije tudi v nekoliko bolj liričnnem osrednjem delu.
S skladbo Giulia Regondija (1822-1872) Introduction et Caprice, op. 23, se sprehodimo do romantike. Je lirična, romantična skladba, s številnimi hitrimi in virtuoznimi zahtevnejšimi deli.
Ob tem sem na spored uvrstil še Dve katalonski ljudski pesmi katalonskega skladatelja Miquela Llobeta (1878-1938) in dva letna časa izpod peresa kralja tanga, kot imenujemo argentinskega skladatelja Astorja Piazzollo (1921-1992): Verano Porteño in Invierno Porteño.
Koncert bom zaključil z dvema deloma Nejca Kuharja. Krstno bom izvedel pet Preludijev iz zbirke dvanajstih kratkih skladb različnih značajev, čisto na koncu pa še Scherzo en skai, ki je že stalnica v mojem repertoarju. S svojimi atraktivnimi (tudi perkusivnimi) deli je nasprotje uvodni Bachovi kompoziciji in pravi “spektakel” za zaključek koncerta.
