Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2022)
Končno smo dočakali gostovanje stoletja. V Cankarjevem domu je namreč 18. februarja po 122 letih nastopila Berlinska filharmonija, tokrat kar z dvema slovenskima članoma: Maticem Kudrom in Andrejem Žustom. Lahko bi rekli, da je 12 desetletij veljalo, da če Mohamed noče h gori, gre gora k Mohamedu, tokrat pa nam je eden od najboljših svetovnih orkestrov naklonil svoj obisk na evropski turneji, na kateri so nastopili še na Dunaju in v Zagrebu.
Orkester Berlinske filharmonije je v Ljubljani nazadnje gostoval 28. aprila 1900 pod vodstvom dirigenta Hansa Richterja, tokrat pa ga je vodil mladi šef dirigent Kirill Petrenko. Orkester je slovenskemu občinstvu predstavil zanimiv in malo izvajan program, sestavljen iz del skladateljev 20. stoletja: Fotoptozo Bernda Aloisa Zimmermanna in Simfonijo št. 1 Witolda Lutoslawskega, v drugem delu koncerta pa so vrhunsko izvedli Drugo simfonijo v D-duru Johannesa Brahmsa. Orkester je s pozornostjo do podrobnosti suvereno vodil Kirill Petrenko, na trenutke miren, v naslednjem momentu pa energičen, vročekrven in vehementen. Dirigent je orkester in občinstvo v zadnjih taktih Brahmsove simfonije spravil v breztežnostno stanje, saj se je zdelo, kot da glasbeniki in obiskovalci na svojih sedežih lebdijo. Kirill Petrenko je vsekakor pravi naslednik svojih predhodnikov, saj nadaljuje njihovo pot, hkrati pa jo zaznamuje s svojstveno vizijo in izvirnimi interpretacijami. Mladi dirigent je znova prinesel svež veter v orkester, katerega člani nikoli ne počivajo in v svojem igranju neizmerno uživajo. Orkester Berlinske filharmonije so odločilno zaznamovali njegovi umetniški vodje in dirigenti ter tako prispevali k razvoju svetovno priznanega orkestra. Prav je, da nekaj besed namenimo zgodovini orkestra in njegovim dirigentom.
Berlinski filharmoniki in dirigenti
Prvi koncert Berlinske filharmonije se je zgodil 17. oktobra 1882 pod vodstvom šefa dirigenta Ludwiga von Brennerja, ki so ga izbrali glasbeniki. Pet let zatem je vodenje prevzel Hans von Bülow, ki je orkester popeljal med najboljše nemške ansamble. Nasledil ga je Arthur Nikisch, ki je razširil repertoar s kompozicijami Brucknerja, Čajkovskega, Mahlerja, Straussa, Ravela in Debussyja. Po njegovi smrti leta 1922 je vodenje orkestra prevzel izjemno mlad dirigent Wilhelm Furtwängler, ki je na spored vključeval tudi dela sodobnih skladateljev Igorja Stravinskega, Béle Bartóka in Sergeja Prokofjeva. Po vojni in Furtwänglerjevem prisilnem odstopu je šef dirigent postal Leo Borchard, ki je na tem mestu ostal le kratek čas, saj ga je po nesrečnem nesporazumu leta 1945 ustrelil ameriški stražar. Nasledil ga je mladi romunski dirigent Sergiu Celibidache. Ko so bile njegove povezave z nacističnim režimom ovržene, se je Furtwängler leta 1952 vrnil na svoj položaj. Leta 1954 je umetniški vodja in šef dirigent postal Herbert von Karajan, ki je z orkestrom posnel ogromno albumov klasične glasbe in užival zvezdniški status. Glavni dirigent Claudio Abaddo (1989–2002) je bil njegovo popolno nasprotje in je v program orkestra uvedel tematske cikle z vključevanjem sodobnih del. Ob imenovanju sira Simona Rattla za glavnega dirigenta med letoma 2002 in 2018 so delovanje orkestra zaznamovale pomembne novosti. Preoblikoval se je v sodobno tvorbo javne fundacije Berliner Philharmoniker, kar je zagotovilo več možnosti za ustvarjalni razvoj in finančno trdnost. Fundacija danes uživa podporo zvezne dežele Berlin, zvezne vlade in glavne pokroviteljice Deutsche Bank. Filharmoniki so leta 2009 ustanovili spletno platformo Digitalna koncertna dvorana, ki omogoča prenose koncertov v živo, posnetki pa so nekaj dni pozneje na voljo v video arhivu. Po slovesu Simona Rattla leta 2018 je glavni dirigent orkestra Berlinskih filharmonikov postal Kirill Petrenko. Svojo programsko usmeritev izkazuje z naklonjenostjo klasično-romantičnemu repertoarju, ruski glasbi in »pozabljenim« skladateljem. Posveča se tudi izobraževalnemu programu Berlinskih filharmonikov, s katerim orkester nagovarja mlado občinstvo.
Matic Kuder – es klarinetist Orkestra Berlinske filharmonije
Matic, čestitke za prvo turnejo z Berlinskimi filharmoniki. Kako si se znašel med člani orkestra in kako si se navadil življenja v Berlinu?
Moram reči, da je bil sprejem članov orkestra zelo pozitiven. Na začetku nisem vedel, kaj točno naj pričakujem in kako se bom znašel v orkestru, vendar zdaj že lahko rečem, da se mi zdi res neverjetno igrati s temi svetovno priznanimi glasbeniki. Kar se tiče življenja v Berlinu, je Berlin zelo veliko in zanimivo mesto ter ponuja mnogo različnih stvari. Za zdaj še nisem imel toliko možnosti, da bi ga dobro raziskal, na prvi vtis pa mi je zelo všeč.
Kako te je pot zanesla v Nemčijo? Preden si bil sprejet med Berlinske filharmonike, si namreč tam deloval že pet let.
Po zaključeni glasbeni šoli pri stricu Petru Kudru in zaključenem Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Dušanu Sodji sem najprej študiral pri prof. Jožetu Kotarju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Pozneje sem študiral v Gradcu pri prof. Pachingerju, potem pa sem bil pet let solo klarinetist Nürnberških simfonikov. Tam sem bil zelo zadovoljen, sem si pa vedno želel igrati še v boljših, večjih orkestrih in sem se zato udeležil različnih avdicij. Na njih je tako, da mora v danem trenutku vse odlično delovati, najpomembnejše pa je, da te orkester sprejme. Lahko igraš najbolje, kar lahko, ampak če tvoje igranje ne ustreza stilu orkestra in njegovim članom, je vse zaman. Seveda sem vedno sanjal, da bi igral v orkestru Berlinske filharmonije, vendar tega seveda nisem pričakoval.
/…/
Andrej Žust – hornist Berlinske filharmonije
Andrej, si že stari maček v orkestru Berlinske filharmonije, saj si lani praznoval že deseto obletnico, tokrat pa prvič s celotnim orkestrom gostuješ v Ljubljani. V preteklih letih si na domačih odrih večkrat nastopal kot solist ali član komornih zasedb, kaj pa ti tokrat pomeni koncert s celotnim korpusom Berlinske filharmonije?
Res sem lani praznoval deseto obletnico, orkester pa je v Ljubljani pravzaprav po zelo dolgem času, saj je nazadnje gostoval tukaj leta 1900. Dirigent je bil Karl Richter, izvajali pa so »maratonski« program: Uverturo Nürnberški mojstri pevci (R. Wagner), Preludij Franza Liszta, Eroico (L. V. Beethoven) in Aus Italien (R. Strauss). Tokrat bom res po dolgem času v Gallusovi dvorani igral z orkestrom, do zdaj sem namreč nastopal bolj kot solist ali komorni glasbenik. Te priložnosti se zelo veselim, saj sem že malo pozabil, kako je igrati na tem odru, seveda pa imam nanj najlepše spomine, saj je bil to vendarle »moj« kulturni hram. Osem let sem namreč igral v Orkestru Slovenske filharmonije.
V dosedanjem članstvu si zamenjal že dva šefa dirigenta Berlinskih filharmonikov, Simona Rattla in Kirila Petrenka. Kako se v svojem delovanju razlikujeta in v čem sta si podobna?
Glede pristopa h kompozicijam ima vsak svoj način. Simon svojo interpretacijo gradi na izraznosti in na dolgih glasbenih linijah, Kirill pa je zelo natančen in spoštljiv do partiture. Vedno se sprašuje na primer, zakaj imajo violine piano, hkrati pa ima druga flavta forte? Glede dinamik je zelo dosleden. Tudi simfonije iz železnega repertoarja (Čajkovski, Brahms …), ki jih orkester zelo dobro pozna, Kirill s posebno pozornostjo izoblikuje v nekaj povsem novega, kar povzroči, da delo popolnoma drugače zveni. Z dinamikami mu uspe izraziti nove barve in izpostaviti nove odtenke.
/…/
Ana Erčulj
