Iz tiskane izdaje (izid: 30. junij 2026)
Ena plus ena je v umetnosti vedno več kot dva. V komunikaciji se rojeva nekaj skrivnostnega.
Skladateljica Bojana Šaljić Podešva odgovarja na vprašalnik Jureta Juvana
Bojana Šaljić Podešva je slovenska skladateljica, prepoznavna v širšem mednarodnem prostoru, katere opus izkazuje močno afiniteto do elektroakustične glasbe in povezovanja več umetnostnih področij, zlasti v komornem, scenskem in zvočno-vizualnem formatu. S svojo glasbeno ustvarjalnostjo želi prevzeti poslušalca na različne načine, pri čemer najpogosteje v ospredje postavlja problematiko človečnosti, izraženo skozi abstrahirane semantične zvočno-vizualne podobe.
Svojo glasbeno pot je začela v Mariboru, kjer je obiskovala gimnazijo in srednjo glasbeno šolo. Po končani gimnaziji je nadaljevala s študijem kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato še na dunajski Univerzi za glasbo, kjer se je v sklopu podiplomskega študija izobraževala v razredu Dietra Kaufmanna. Med študijem se je izpopolnjevala tudi pri skladateljih, kot so Bruno Liberda, Wolfgang Mitterer in Richard Boulanger, na 9. Mednarodni akademiji za novo glasbo in zvočno umetnost v Seefeldu (Avstrija) in pri skladateljici Francoise Barriere na inštitutu IMEB v Bourgesu (Francija). Primat njene ustvarjalnosti tako najdemo v živi elektroniki, glasbenih inštalacijah – ki prepletajo glasbeno, vizualno in performativno –, vokalno-instrumentalni, scenski in filmski glasbi, pri čemer ji veliko pomenita komunikacija z izvajalci ter zabrisovanje mej med njihovimi vlogami. V njenem delu vseskozi prevladuje zvok, ki ga ne dojema zgolj kot estetsko prvino, temveč kot osrediščeno in samostojno entiteto, ki jo izrablja za posredovanje svojih družbenokritičnih misli in pogledov.
Med najvidnejše projekte skladateljice spadata dve operi, zgodnejša IDEN in kasnejša Ko sem še. Prva je nastala leta 2020 za Program Ars RTV Slovenija in društvo Celinka, skladateljica pa jo je opredelila kot elektroakustično radijsko opero. Opera je plod ustvarjanja več avtoric, režiserke in scenaristke Saške Rakef in pisateljice Tine Kozin, v njej so tematizirale povezave med rastlinami in človekom, naše zmožnosti razumevanja rastlinskega, minevanje, človekov strah pred neznanim, neobvladljivim in spremembami. Premierno izvedbo je doživela v Rastlinjaku Tivoli. Druga opera, tj. komorna opera, je nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma. Skladateljica je ponovno združila moči z režiserko, tokrat pa sta se posvetili vprašanju o skupnem bivanju z ljubljeno osebo in njenem odhajanju zaradi kroničnega napredovanja možganske bolezni – demence. Opera je bila premierno izvedena v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, leta 2023.
Za svoje ustvarjanje je prejela mnogo nagrad, vse od nagrade na Natečaju za nove slovenske mladinske klavirske skladbe za skladbo Školjka (1997), tretje nagrade na Natečaju za mladinsko zborovsko skladbo za Konje I in Konje II (1997), druge nagrade na mednarodnem skladateljskem natečaju v neomejeni konkurenci Gustav Mahler v Celovcu, študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo za skladbo The Picture (1998) in nagrade Mention v sekciji Trivium na 32. Mednarodnem tekmovanju elektroakustične glasbe in zvočne umetnosti v Bourgesu (Francija; 2005). Skladateljica svoje delo rada povezuje tudi z drugimi umetnostnimi področji, zlasti lutkovnim, plesnim, dramsko-gledališkim in filmskim, pri čemer je na 2. in 3. bienalu Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejela nagradi za izvirno glasbo v predstavah Peskar (2003) in Svetnik Krespel (2005) ter nagrado vesna na 10. Festivalu slovenskega filma za glasbo iz filma Otroci s Petrička (2007). Leta 2004 se je udeležila tudi skladateljskega Rostruma v Parizu in IREM Rostruma v Rimu, kjer je s skladbo Kalejdoskop I – Visoka ločljivost v konkurenci do 30 let osvojila četrto mesto, prejela pa je tudi razne štipendije, kot so štipendija British Music Councila za udeležbo na festivalu sodobne kompozicije Gaudeamus v Amsterdamu (1998), štipendija KulturKontakt Austria in UNESCO-Aschberg (2005) ter štipendija Akademije umetnosti v Berlinu (2013/14).
Skladateljica z različnimi zvočno-vizualnimi eksperimenti sopostavlja več na videz odtujenih resničnosti človeka v skupen čas in prostor, istočasno pa s pomočjo žive elek tronike modulira resničnost bivajočega in tako ponudi vpogled v svojo resničnost sveta. Kljub dejstvu, da se v zadnjem času ne posveča intenzivnemu ustvarjanju, jo uvrščamo med najzanimivejše slovenske skladateljice 21. stoletja, saj obravnava tematike z večnim odmevom.
Prihodnost njene ustvarjalnosti lahko vidimo v delčku opisa njene komorne opere Ko sem še: “[…] Ko se zdi, da si ne delimo več istega časa in prostora, se še lahko srečamo? V pesmi, v glasbi? V dotiku, v tišini?“
Najlepša hvala za odziv na vabilo k intervjuju. Povejte najprej nekaj o sebi.
Hvala tudi vam za vabilo, ki mi ni samoumevno, saj zadnje čase ne ustvarjam veliko. Sem pa v centru identitete še vedno skladateljica in predvsem ljubim ta planet in njegove ljudi, želim biti plus v krhkem ravnovesju tega kompliciranega sveta. To je nekako moja rdeča nit v življenju.
Kakšni so bili vaši glasbeni začetki in kdo vam je pomagal zanetiti ljubezen do glasbe?
Mama.
Kdaj in kako ste pričeli skladati?
V zadnjih razredih osnovne šole. Nekako iz improvizacij na domačem pianinu, iz napačnih sekvenc pri Bachu, iz napačnih transpozicij pri Chopinu in iz bivanja pod klaviaturo, pri pedalih in strunah – tam je bilo najbolj zabavno.
Kateri skladateljski koncepti vas navdušujejo?
Veliko prisluškovati svetu. To ti da pravico, da vsake toliko nekaj tudi napišeš, in gotovo bo dobro. Ne prispevati balasta in hiperprodukcije, svet je že tako prehrupen. Vse drugo znotraj tega so teoretični detajli, malenkosti. Veliko načinov je, da nastane nekaj dobrega.
Ali svoje delo radi povezujete tudi z drugimi umetnostmi, morda znanostmi?
To drži. Ta povezovanja so zelo pomembna. Ena plus ena je v umetnosti vedno več kot dva. V komunikaciji se rojeva nekaj skrivnostnega. Narejeni smo kot bitja sobivanja in drug drugemu lahko pomagamo videti širše, odpirati nova vrata. Seveda pa te komunikacije niso kar tu, črpanja lepote iz sobivanja se naučimo skozi proces kot pri vseh drugih odnosih.
Kdo so vaši vzorniki, najsibo na področju glasbe ali drugje?
Vsi skladatelji, vsi umetniki, ki so pustili nekaj pomenljivega, so v nekem obsegu inspiracija, njihova dela pa učbenik.
Vam je katera skladba oziroma pesem še posebej pri srcu? Iz katere glasbe črpate največ navdiha?
Trenutno vadim Gershwinovo Rapsodijo v modrem. Všeč so mi glasbe sveta in glasba sveta. /…/
