19. junij 2026
Arabska glasbenica Yasmine Hamdan o arabski glasbenih tradiciji, sodobnih praksah, pa tudi diskriminatornim označbam v pogovoru s Tejo Rot
Yasmine Hamdan velja za eno najprepoznavnejših glasbenic sodobne arabske neodvisne scene. Njena pot od pionirskega indie-pop-elektronskega dua Soapkills do samostojne mednarodne kariere je zaznamovana z raziskovanjem identitete, jezika, ženskosti in zvočnih prostorov med Vzhodom in Zahodom.
Sogodbe x Kino Šiška so na poslušanje postavile glas sodobne arabske glasbe, ki se izmika enostavnim oznakam. V njeni glasbi se srečujejo arabska popevka, elektronika, melanholija in uporniška nežnost, kot da bi preteklost in sedanjost govorili isti, a vsakič na novo izumljeni jezik.
Ukvarjate se z arabskimi glasbenimi tradicijami, ljudsko in tradicionalno glasbo ter sodobno produkcijo elektronske glasbe. Kako se je na vašem najnovejšem albumu I Remember I Forget razvijal vaš pristop k maqamu, fraziranju in mikrotonalnosti, ko ste se posluževali digitalnih orodij in studijskega komponiranja?
Yasmine Hamdan: Zanimivo vprašanje. Nimam recepta oz. posebnega razmišljanja o maqamu. Leta 2020 sem pričela s klasičnim arabskim petjem, pri katerem gre seveda za maqam in tradicionalno glasbo, za kulturni spomin na kraj, od koder izhajam. Imam čudovitega učitelja Oussamo Abdelfattaha, ki je z mano skozi celoten proces. Vselej sem imela občutek, da ne maram študirati oz. se upiram nekaterim stvarem in želim delati po svoje. Bil je izjemno potrpežljiv in začela sem uživati v upoštevanju nekaterih pravil. Z njegovimi urami petja sem vstopila v okolje, kjer sem se počutila res udobno, ko sem se učila in delala na svojem glasu. Mislim, da so te ure oblikovale moje petje na zadnjem albumu. Tu ne gre za maqam, ampak predvsem za prisotnost glasu oziroma mesto, ki ga dajem glasu, za to, kako izgovarjam besede. Tudi na odru zdaj čutim, kako besede utelešam. To je nekakšna tehnika, a je bolj duhovna kot pa zgolj tradicionalno petje. Oussamin način poučevanja je zelo intuitiven. Pred zadnjim albumom sem se upirala uporabi arabskih inštrumentov, čeprav poslušam staro arabsko glasbo, poslušam veliko zelo stare glasbe. Vedno sem se bala vključevanja teh inštrumentov, ob prihodu v Evropo sem namreč odkrila termin ‘world music’. Odkrila sem predal, kamor te umestijo in obravnavajo kot drugačnega. Skozi svojo kariero sem se vselej borila proti tovrstnemu diskriminatornemu pozicioniranju, saj sem to občutila kot rasistično početje. Želela sem dokazati, da nočem biti v nekakšnem getu in peti na določen način oz. imeti določene inštrumente. Arabska glasba se lahko preprosto osvobodi tovrstnih redukcijskih definicij. In to je lahko tudi arabsko, v tem ni nobenega nasprotja. Zato sem se na svojem zadnjem albumu resnično želela osvoboditi strahu, da bi me označili za ‘world music’. Našla sem način, da instrumenti iz različnih krajev komunicirajo med seboj, se razvijajo in združujejo. Ne vidim namreč nobenega nasprotja med oudom in sintetizatorjem iz sedemdesetih let.
Oblikovali ste ustvarjalno ravnovesje.
YH: Naj na kratko opišem svoj način dela: posnamem gradivo, dodam nekaj idej in posnamem glasbenike. Tudi po snemanju v studiu z Marcom Collinom, ki je koproducent albuma, se vrnem domov in dneve preživim s preoblikovanjem gradiva, z zankami in rezanjem, delam z elementi, jih premikam, postavljam sem in tja, jih odstranjujem in spreminjam. To je nekakšna postprodukcija oz. del kompozicije. Začutiti moram, da lahko zvok tradicionalnega inštrumenta združuje moj svet, moje vesolje, moje izražanje. Všeč mi je, da so meje zamegljene. Tega ne opredeljujem kot tradicijo, temveč kot modernost. Ne gre za določeno ozemlje. To je arabski svet in to je Zahod. Mislim, da me meje ne zanimajo. Na nek način rada iščem preplet oz. popolno ravnovesje med vsemi elementi. To je tisto, kar sem poskušala doseči z novim albumom, da bi imela spomin na različne svetove, ki medsebojno sodelujejo tudi z glasom.
Omenili ste, kako je bil korak nazaj način, da ste se kreativno ponovno povezali s sabo. Ali menite, da je obdobje odsotnosti spremenilo vaš pogled na to, kaj pomeni biti umetnik oz. imeti nadzor nad svojim delom?
YH: Včasih preprosto nimamo izbire. Mislim, da sem takrat doživljala večplastno krizo. To je bil edini izhod, da sem se preprosto umaknila. Še vedno preživljam številne krize, a sem zdaj nekje drugje. V tistem trenutku sem imela veliko vprašanj in pomislekov o svetu glasbe, o položaju umetnika. Pa o zahtevani količini dela in o dejstvu, da moraš vlagati energijo v okolje, ki ni ustvarjeno zate. In to okolje ti ne vrača prizadevanj. Mimogrede, še vedno gre za isto situacijo, a zdaj se je zavedam. Prej je bilo to zame zelo frustrirajoče, bilo je tik pred ‘spotifikacijo’ glasbe. Nisem bila ravno navdušena nad idejo družbenih medijev, nad tem, da moraš prodajati sebe in svojo glasbo kot blago. To je zame z duhovnega vidika postalo zelo problematično. Začutila sem, da je zame preveč, da to uničuje moj odnos do glasbe.
Prav tako sem v tem obdobju pričela razmišljati, kakšen je moj obstoj izven identitete glasbenice. Kako bi se povezovala z drugimi ljudmi in kako bi se ljudje povezovali z mano? Ko si javna osebnost, se ljudje včasih povezujejo s tabo na umeten način. Vse skupaj je postalo preveč. Želela sem si urediti življenje in vzpostaviti nove stike z ljudmi. Želela sem, da bi se ljudje povezovali z mano zunaj moje aure javne osebnosti. Ko si javna osebnost, se zdi vse uspešno in glamurozno, zato sem želela izstopiti iz tega glamurja. Ko so me takrat ljudje vprašali, kaj počnem, in sem odgovorila, da nič, sem opazila, da so nekateri zapadli v paniko. Bilo je hecno in zanimivo hkrati, ljudje ne vedo, kako se spopasti s praznino. Res sem si želela to doživeti in preprosto reči: ‘Zdaj se ustavim in bom videla kako naprej.’ To v nekaterih odnosih povzroči veliko tesnobe. Zame je bilo zelo pomembno, da imam prostor zase in da poskrbim zase. Ponovno sem se povezala s svojo družino in prijatelji. Naredila sem vse tisto, za kar nikoli prej nisem imela časa. Nisem bila ambiciozna, saj ambicija lahko resnično izčrpa človeka. Nikoli nisem bila ambiciozna v smislu, da bi bila pripravljena narediti karkoli. A včasih te preprosto ves čas preganja strah, da boš kaj zamudil in to sem hotela ustaviti. Rekla sem si: ‘Ne potrebujem stalnega letenja po svetu, da bi se počutila živa.’ Poleg tega je v Libanonu, kjer živi moja družina in prijatelji, vladala izredno težka politična situacija. Imamo zelo težko zgodovino. Odšla sem že pred leti, a v srcu živim tu in tam obenem.
Kakšen je vaš odnos do dežele rojstva?
YH: Moja vez z Libanonom in regijo je tako prijetna in navdihujoča, a hkrati tudi zelo boleča. Leta 2019 smo doživeli gospodarski kolaps, ko so oblasti ukradle denar vsem. In tako začneš dvomiti v red in stabilnost, v katerih živimo. Na primer, nekdo kot moj oče, ki je delal vse življenje v tujini, je vse svoje prihranke vložil v Libanon. Čez noč so izginili. To je tako nepravično. Vse to je ustvarilo zelo težka čustva, bolečino, grenkobo in jezo. In kaj narediš s temi občutki? Ne želiš, da ostanejo v tebi. Morala sem se umakniti in si vzeti nekaj časa, da sem jih lahko predelala. Nato je sledila eksplozija v bejrutskem pristanišču, to je zelo težka izkušnja, ki sem jo doživljala od daleč prek telefona, gledala sem fotografije in sestra me je poklicala minuto po tem dogodku. To me je popolnoma uničilo. Potrebovala sem čas, da sem sploh začutila, da sem v redu. Zdaj sem na točki, ko lahko te izkušnje preoblikujem. Čutim potrebo, da jih preoblikujem. Namesto da ostanejo boleče izkušnje, se preoblikujejo v nekaj navdihujočega. Ker sem se lahko nekoliko distancirala, opazovala in temu dodala besedila in melodije, povabila sem glasbenike k sodelovanju pri skladbah, ki izražajo to čustvo, ki ga v tistem trenutku nisem mogla razumeti. A zdaj jih lahko preoblikujem. V tem je čarobnost glasbe.
S svojim glasom se poigravate na tako zanimiv način, da se včasih zdi res intimen in blizu, drugič pa bolj oddaljen in skoraj abstrakten, kot da se osredotočate na teksturo in občutek zvoka in besed. Ko razmišljate o svojem glasu, ali slednjega dojemate bolj kot orodje za pripovedovanje zgodb, kot inštrument ali morda celo kot način prenašanja spominov in kulture?
YH: Najlepša hvala za to vprašanje. Snemam v svojem domačem studiu in imam zelo poseben, obseden način dela, kjer se osredotočam na najmanjše podrobnosti. Včasih porabim za to veliko časa. Včasih, ko sestavljam skladbo, besedilo pride šele po melodiji. Spet drugič pa se, ko imam besedilo, spremeni melodija. Vselej gre za medsebojno igro in vplive. Ko snemam glas, moram najti pravi namen in pravo melodijo. To počnem z metodo poskusov in napak. Posnamem se, nato poslušam, počakam nekaj dni, se vrnem k posnetku in ga ponovno poslušam. Rečem si: ‘Ne, to ne izraža tistega, kar želim povedati v smislu energije.’ To preprosto čutim. Pesem mora nositi čustvo oz. namero. Mora biti dovolj natančna za tiste, ki razumejo jezik in obenem mora biti abstraktna. Pravzaprav je zelo zanimivo, da ste omenili distanco. Zelo me zanimata distanca in bližina v glasu in petju. Zanima me, kako združiti oboje in oblikovati skladbo.
Kako je to videte v praksi?
YH: Ko pojem, poskušam znova premisliti o zapletenosti mojih občutij oz. o tem, kaj želim, da besedilo ali melodija izrazita. Mora biti večplastno. Včasih veliko materiala izrežem, posnamem svoj glas, nato pa mi ni všeč, kako izgovarjam določeno besedo, zato spremenim način izgovorjave. Nasmehnem se, malo zaprem usta ali se približam mikrofonu. Poskušam različne stvari in na koncu vse te poskuse zmešam in tako dobim končni glas.
Spoznala sem, da nekateri moji najljubši izvajalci niso tisti, ki pojejo brezhibno, temveč tisti, ki pojejo z veliko čustvi in vselej ohranjajo določeno distanco. Ti preprosto omogočijo, da vstopiš v nekaj bolj abstraktnega. Poslušalcu ponujajo več svobode. Obstajata dva pevca, ki ju obožujem, eden izmed njih je Abdel Wahab, skladatelj, avtor besedil in pevec, ki je moj največji idol. Ko poje, ohranja distanco, a njegov glas je preprosto popoln, neverjeten. In potem je tu še neverjetno nežen pevec Abdel Halim. Vsi obožujejo Abdela Halima, saj je zelo komercialen. Abdela Wahaba precej poslušam, saj čutim, da lahko vstopim v njegovo glasbo. Kot da te popelje v nekaj, kar je potem manj zapleteno.
V Kinu Šiška je bilo vzdušje resnično filmsko – temno, intimno okolje dvorane so preplavili elektronski ritmi, ki so se počasi stopnjevali in vaš glas je lebdel med melanholijo in odporom. Ali se, ko skladbe izvajate v živo, zavestno trudite ustvariti vključujoč čustveni svet za občinstvo ali se to zgodi bolj instinktivno?
YH: Gre za način dela. Ko si na odru, ljudje mislijo, da si popolnoma v pesmi. Vendar pogosto nisi v pesmih, tvoje misli so pogosto drugje, včasih so popolnoma razpršene, potuješ, prispeš na prizorišče in te prevevajo vse te negotovosti. Na primer, svojega glasu ne slišiš dobro ali pa si tisti dan iz kakršnega koli razloga razočaran. Tudi občinstvo ti nekaj daje. Zato se moraš sprijazniti z veliko elementi, ki se pojavijo na kraju samem. Vsi ti elementi postanejo osnova, na kateri začneš koncert. Sem tudi umetniški vodja nastopov. Vadim z glasbeniki in razmišljam, kakšen občutek želim imeti pri vsaki pesmi, kako jo želim izraziti in podobno. Včasih nekatere pesmi delujejo popolno, včasih manj popolno in moraš se prilagoditi vsem tem elementom, nič ni zagotovljeno. Na odru se veliko naučiš o sebi in o svojih negotovostih, o svojem umu. Včasih je tvoj um neumen. Poješ čudovito pesem, nato pa tvoja glava nenadoma razmišlja o naključni stvari in moraš se spet vrniti k pesmi. To je nekakšna meditacija in urjenje v spuščanju. Vselej se moraš držati čustev, kar je zelo abstraktna stvar. A je res zanimiva vaja, saj ti pomaga preseči meje. Zame je to res meditacija in včasih deluje skozi celoten koncert, kot je bilo v Ljubljani.
Na drugih koncertih se včasih v mislih malce oddaljim in potem vrnem. S časom in izkušnjami spoznaš samega sebe. In veš, da si želiš užitek. Zato se vselej vračaš k temu in ti to daje tako veliko, povežeš se z občinstvom in čutiš njihova čustva. V preteklosti sem bila veliko bolj sramežljiva, zdaj pa čutim, da sem našla svoje mesto. Zelo sem povezana s seboj in s svojim mestom. To je moje mesto. Tu moram biti, tu želim biti. Ne bojim se občinstva. Prej sem bila malo bolj sramežljiva, to pa ustvarja čudne energije. Nič več nisem sramežljiva, sem srečna na odru. Čutim, da je to oblika upora v svetu, v katerem živimo danes, v svetu umetne inteligence in v svetu, kjer nas glasbenike in vse ostale želijo nadomestiti z roboti. Ob vseh vojnah in nadzoru resnično čutim, da je nastopanje na odru ali gledanje predstave oblika upora proti izbrisu kolektivnega prostora in resnične povezanosti. Zato imam resnično drugačen pogled. Ko sem na odru s svojimi glasbeniki in vidim, kako nadarjeni so in kako ima vsak od njih svoj razlog, da je tukaj, jih zelo spoštujem in imam rada. Vse to mi prinaša ogromno zadovoljstva.
