15. februar 2024
Ljubljana, PLAC, 4. januar 2024
Jazz klub Mezzoforte je mobilni jazz klub, ki deluje na tedenski bazi že od leta 2006. Nastopi so se začeli v avtonomni tovarni Rog, kjer so vsako sredo ali četrtek izvajali glasbo. To je trajalo vse do občinskega zasega Roga leta 2021 za namene izgradnje komercialnega centra, ki se je odprl leta 2023. Takrat se je zasedba kluba preselila v PLAC – Participativno ljubljansko avtonomno cono na Linhartovi cesta 43 v Ljubljani, kjer se nadaljujejo Tradicionalne freestyle karaoke & Jamsession. Jazz klub Mezzoforte je tako že vse od svojega nastanka tesno vezan na avtonomne prostore, ki so njihove dogodke in njihovo samopodobo izoblikovali in zaznamovali z značilnostmi svojega posebnega okolja. Ključni poudarki avtonomnih con so njihova dostopnost vsem, omogočanje in spodbujanje participacije pri dogodkih, odsotnost birokracije in hierarhij, demokratičnost in avtonomija – njihov obstoj je namreč vezan le na ljudi same, na uporabnike prostorov, ki ta prostor sploh izoblikujejo.
Vse te lastnosti se tudi neposredno kažejo pri delovanju in obliki Jazz kluba Mezzoforte. Ta ni vezan na nobeno zunanjo ustanovo in niti sam nima stalne zasedbe oz. hierarhije članov, kjer bi le nekateri odločali o delovanju. Po svojem principu je odprt za vsakogar, ki si želi sodelovati, ne glede na glasbeno izobrazbo ali morebitno drugačno umetniško vizijo. Vsak nastop je tako tudi nujno javen. Tako kot pri avtonomnih prostorih je tudi sam Jazz klub zgrajen na participaciji, katere namen v tem primeru je »demokratizacija glasbenega ustvarjanja«, kot mi je v pogovoru povedal Marijan Podvršič, ki je na nastopu igral na bas kitaro.
Zaradi odprtosti dogodka in nestalne zasedbe je precej nepredvidljivo, kako bo posamezen jam session potekal. Enkrat gre lahko za zasedbo s klavirjem, tolkali, kitarami, basom in pevci, drugič, kot je bilo na nastopu četrtega januarja pa je lahko glasbi dodan še performans s pripomočki. Zaradi te nepredvidljivosti je ključen in nujen del improvizacija. Izvajalci komunicirajo drug z drugim preko glasbe in motivov, ki si jih med seboj izmenjavajo, drug drugega posnemajo, sestavljajo fraze vprašanja – odgovor. Sodelovanje izvajalcev pri gradnji glasbenih idej mi je Marijan Podvršič opisal kot »igro šaha«, pri kateri si z drugimi izmenjuje glasbene poteze in tako gradi daljšo igro. In če kdo izmed nastopajočih pri tem želi vmes počitek, preprosto odloži svoj instrument in se odmakne. Drugi se temu prilagodijo in nadaljujejo z igranjem.
S tem, ko se dogodek sestavlja na mestu, pa se seveda pojavi tudi možnost, da ne bo uspel, da bojo izvajalci nepovezani in nezmožni skupaj zgraditi glasbeno misel. Za nastop 4. 1. si upam reči, da se to ni zgodilo. Jazz klub je v prvem delu, ki je trajal približno eno uro, nastopil v zasedbi kontrabasa, bas kitare, električne kitare in performansa. Kot osnovno glasbeno enoto, ki jim je služila za temelj improvizacije, so uporabili par sekund dolg zvočni posnetek zveze dveh akordov, ki se je v ozadju ponavljal v neskončnost. Čez to zvezo akordov so si instrumentalisti počasi začeli v dialogu izmenjavati preproste glasbene misli, s katerimi so raziskovali dano zvočno podlago in se na njej »ogrevali«. Čez čas se je zdelo, da postajajo čedalje samozavestnejši in tako so tudi njihove ideje postajale bolj in bolj kompleksne. Postopoma so začeli tudi eksperimentirati z igranjem drug čez drugega in z uporabo vedno bolj netradicionalnih izvajalskih tehnik (uporabo naključnih predmetov okoli sebe, kot so tolkala, petje, mrmranje, kričanje …).
Bolj kot je glasba postala kompleksna in eksperimentalna, tem manj je bila še prepoznavna kakršna koli tonalna podoba, na katero bi se lahko kot izvajalci zanesli in ki bi nas kot poslušalce zasidrala na trdna tla. Ker je harmonija za večji del improvizacije torej izginila kot uporabna kompozicijska tehnika, so stvari, ki sem jih naštel prej, toliko bolj prišle do izraza in postale glavni izrazni element v improvizaciji. Ko se torej ni več uporabljalo tonov, ampak se je glasbo sestavljalo iz samega zvoka in šuma, so točke interesa postale subtilni dialog med idejami izvajalcev, večanje in manjšanje napetosti preko zvočne teksture in transformacije najbolj naključnih in vsakdanjih predmetov v instrumente. V splošnem bi lahko za dober del nastopa rekli, da je šlo za trasnformacijo zvoka v glasbo. Glasbeni trenutek, ki sem si ga dobro zapomnil, je nastopil, ko je eden izmed izvajalcev vzel v roke kozarec in začel nanj trkati. Basist je to hitro zaznal in začel na basu imitirati zvok kozarca in ga tako vključil v glasbeno teksturo in iz njega razvil idejo.
Pomemben del nastopa pa je bil tudi vizualni del – performans z video projekcijo, ki je bil prav tako improviziran in se je spontano odzival na glasbene trenutke ter svoj nastop primerno prilagodil glede na napetost v glasbi. Zdelo pa se je tudi nasprotno, da je na nekaj točkah glasba sledila in se oblikovala kot odgovor na njegove gibe. Nasplošno je bil celoten jam session zelo posebna in tudi osvežujoča izkušnja, saj je zaradi svojega okolja bila glasba zastaviljena na edinstven način. Nastopajoči so v pogovoru med odmorom predvsem poudarjali, da so na dogodke Jazz kluba Mezzoforte povabljeni vsi, lahko tudi le kot poslušalci, seveda pa je zaželeno, da se zainteresirani brez kakršnega koli zadržka pridružijo zasedbi s svojimi idejami in glasbili ter tako pripomorejo k prostemu ustvarjanju glasbe.
Jakob Spindler
Dodaj komentar