Riga, mesto glasbe

IZ ARHIVA, Glasna, letnik 45, št. 3 (junij 2014)

»Rojen v Rigi« je naslov enega izmed letošnjih projektov Evropskega leta kulture, na katerega so se Latvijci skrbno pripravljali vse od leta 2009 in zdaj zanj že prejemajo prve čestitke za inovativni pristop in visoko etično poslanstvo. Zdi se pravi čudež, da je toliko izjemnih poustvarjalcev in ustvarjalcev iz latvijskega glavnega mesta in da ima prav glasba posebno visoko mesto. Občudovanja vredna je pripadnost zborovski kulturi – od srčnega amaterizma do svetovno znanega Latvijskega radijskega zbora s Kasparjem Putniņšem, neverjetni so uspehi latvijskih glasbenikov dirigentov Marissa Jansonsa, Andrisa Nelsonsa, violinista Gidona Kremerja ter njegove Kremerate Baltice, sester Skride (pianistke Laume in violinistke Baibe), pevke Eline Garanče in tudi skladateljev Peterisa Vasksa, Rihardsa Dubre in Erika Ešenvaldsa. Vedno znova se zato pojavlja vprašanje, kakšno je okolje, v katerem prepoznavajo talente in jim omogočijo prodor na svetovni glasbeni oder?

Po glasbenih poteh starega hanzeatskega mesta nas je vodila direktorica Latvijskega glasbenoinformacijskega centra Inara Jakubone. Za izhodišče poti si je izbrala Latvijski narodni dom, pohod po mestu z glasbenim zemljevidom pa se je začel kar v njenem centru.

Latvijas Muzikas Centrom (LIC) – Glasbenoinformacijski center (LIC) ima sedež v ulici Elizabeta iela, v četrti, ki množično privablja turiste z arhitekturno dediščino art decoja. LIC je bil ustanovljen 2002. leta, njegovo osnovno poslanstvo pa je promocija latvijske glasbene kulture, še posebej klasične glasbe in jazza, na tujem trgu. Za ciljno skupino so si, kot je povedala direktorica centra Inara Jakubone, izbrali glasbeno izobraženo javnost v tujini in njej namenjajo vse svoje promocijsko gradivo. Njihovi partnerji so Društvo latvijskih skladateljev, Latvijska akademijo za glasbo, Latvijska nacionalna knjižnica, Latvijska koncertna agencija, Latvijsko združenje za novo glasbo in od leta 2003 tudi glasbena založba Musica Baltica.

Nekaj korakov stran od LIC, na drugi strani mestnega parka, stoji Latvijsko združenje Riga (LSR), neodvisna nevladna organizacija, ustanovljena 1868. leta. To je eno najpomembnejših zgodovinskih in kulturnih združenj v Rigi in tudi celotni Latviji. Prav na pobudo tega »narodnega kulturnega doma«, kakor bi lahko LZR poimenovali, so Latvijci prvič izrazili svojo nacionalno pripadnost s kulturo. Riga je bila namreč stoletja predvsem pričevalka germanske dediščine in glavno mesto Latvije vse do nacionalnega vrenja ni bilo latvijsko. Med prvimi manifestacijami, ki jih je organiziral LZR, je bil pevski festival in ta festival združuje Latvijce še danes . Pesem je v 19. stoletju prvič povezala pripadnike latvijskega naroda, pesem pa je bila tudi mogočna sila, ki je vodila vse pripadnike baltskih držav na poti do samostojnosti.

Latvijsko združenje Riga je skrbelo za izdajanje knjig in tudi partitur ter spodbujalo zbiranje in raziskovanje nacionalne folklorne dediščine. Z okupacijo Sovjetov je bila dejavnost združenja ustavljena vse do samostojnosti 1991. leta. Med sovjetsko okupacije si je stavbo LZR prisvojil štab sovjetske armade za Baltik. V osemdesetih letih je stara stavba pogorela, 1988. je bila po načrtih latvijskega arhitekta zgrajena nova, kulturna vsebina pa je znova vzcvetela po padcu sovjetskega režima. LZR zdaj gosti številne koncerte, saj ima zelo dobro koncertno dvorano, številne konference, razstave, plesne dejavnosti, kakor tudi slavnostne večere, na katerih promovira latvijsko kulturo.

Specializirana glasbena šola Emila Darzinša

V prostorih sedanje Akademije za glasbo je nekdaj delovala znamenita specializirana glasbena šola Emila Darzinša, ki ima danes lepe nove prostore v novejšem delu Rige, na drugem bregu reke Daugava. Šola je dobila ime po violinistu in skladatelju Emilu Darzinšu, ki je premlad (star je bil le 35. let) umrl v železniški nesreči. Njegova dela, med njimi je ok. 70 zborovskih skladb, 80 solističnih pesmi in tudi simfonično delo, so v Latviji izjemno priljubljena. Po besedah Inare Jakubone skorajda ni Latvijca, ki ne bi znal zapeti vsaj ducat njegovih zborovskih pesmi.
Specializirana glasbena šola Emila Darzinša se je v zgodovino zapisala kot zibelka svetovno znanih glasbenikov. V njej so se mojstrili dirigent Mariss Jansons, violončelist Miša Majski, violinista Gidon Kremer, Emil Hirschorn, prvonagrajenec tekmovanja Kraljice Elizabete v Bruslju, danes pa znan predvsem kot izjemni violinski pedagog svetovnih violinistov P.Graffina, D.Grimala, J. Jansen itd. Glasbena šola Emila Darzinša nadaljuje tradicijo specializirane vzgoje izjemnih talentov, v njej pa redno prirejajo mojstrske tečaje njihovi nekdanji študenti, danes svetovno znani glasbeniki.
V Rigi danes za visoko kakovost glasbenega izobraževanja tako skrbita Akademija za glasbo in Glasbena šola Emila Darzinša.

Akademija za glasbo nikoli ne sprejme več kot 300 študentov. Pogoji za vpis so izjemno zahtevni, visoke zahteve pa so postavljene tudi njihovim profesorjem, saj jih vsakih pet let preverja neodvisna komisija strokovnjakov. Člani komisije so predstavniki osrednjih glasbenih institucij in ti ocenjujejo delovanje profesorjev tako na področju kreativnosti, znanja kot seveda mednarodne uspehe njihovih študentov. Akademija za glasbo se lahko pohvali tudi z zaslužnimi častnimi profesorji, med katerimi je tudi svetovno znani poljski skladatelj Krzysztof Penderecki.

Na poti od Akademije za glasbo do Latvijske nacionalne opere stojita vsak na svojem bregu kanala spomenika zaslužnim latvijskim umetnikom.

Skladatelj, organist, pedagog, glasbeni kritik in dirigent Alfreds Kalninš (1879 –1951) je ustanovitelj Latvijske nacionalne opere in uradno priznani avtor prve latvijske opere, opere z naslovom Banuta (1920). O prvi latvijski operi namreč še vedno potekajo burne razprave. Kalninševa opera je bila prvo izvedeno delo v Latvijski nacionalni operi (1919), še prej pa je skladatelj Janis Medinš napisal opero Ogenj in noč. Kot pričajo viri, naj bi se Janis Medinš pred sovjetskimi revolucionarji iz Sibirije odpravil na pot iz Vladivostoka ter nato z ladjo po južnem in severnem morju pripotoval do Latvije in s seboj prinesel tudi svojo prvo operno partituro. Medinševa opera Ogenj in noč je krstno izvedbo doživela v Latvijski nacionalni operi 1921. leta, z njo pa so počastili tudi slavnostno odprtje po prenovi v devetdesetih letih.

Na desni strani opere stoji novi spomenik, posvečen prvaku moskovskega Bolšoja. Latvijski baletni plesalec Maris Liepa (1936–1989) se je zapisal v zgodovino kot vrhunski baletni plesalec in izjemna osebnost. V obdobju sovjetskega režima se je javno izpostavil v medijih in odkrito pokazal na probleme vodenja moskovskega gledališča. Za visoko etično držo je plačal visoko ceno, saj mu solistične vloge v Bolšoju niso bile več namenjene, kljub temu pa je svoje poslanstvo izpolnil kot koreograf, igralec v številnih filmih, mdr. tudi v filmu Lermontov, ter pisec knjig o plesu.

Latvijsko nacionalno opero je ustanovil Pavuls Jurjans (1912 leta), prvi poskusi nacionalne osamosvojitve opere pa so bili že v letu 1893 z izvedbo dela Ura strahov (Spoku stunda) Jekabsa Ozolsa. 1918. leta je po vrnitvi opernega ansambla iz Rusije, kamor je bilo gledališče evakuirano med revolucijo, Jazeps Vitols , sicer ustanovitelj akademije za glasbo, s slavnostno predstavo Wagnerjevega Večnega mornarja odprl Latvijsko nacionalno opero. Od 1944. pa vse do 1990. (pod sovjetsko okupacijo) je bila Opera del združenja sovjetskih opernih in baletnih gledališč, 1995. pa je po temeljiti obnovi znova zasijala v podobi iz leta 1882. Današnji hram operne in baletne umetnosti tako priča o slovesu mesta Rige kot prestolnice sloga art deco. Operno gledališče je s posodobitvijo dobilo najsodobnejšo tehnologijo in dve akustični dvorani. Glavna dvorana tako danes lahko gosti 964 obiskovalcev, komornim koncertom, recitalom in sodobnejši produkciji pa je namenjen mali oder s 300 sedeži.

Balet nacionalne opere Rige je slovel kot tretji najboljši ansambel za svetovno znanima baletoma Bolšoja in Mariinskega, izročilo vrhunske baletne umetnosti pa neguje še danes. Ob tem je seveda treba omeniti, da je svojo plesno pot v tem gledališču začel tudi Mihajl Barišnikov, prav tako eden izmed vrhunskih interpretov, ki so bili rojeni v Rigi.
Operni ansambel je vsa leta skrbno negoval tradicijo in bil eden prvih, ki so tudi v času železne zavese začeli uprizarjati Wagnerjeva dela. V sezoni 1956 je bil na sporedu Tannhäuser, 1958 . Lohengrin in Valkira v letu 1963. Celotni Wagnerjev Prstan so uprizorili v zadnjem desetletju. Za kakovostno rast so od samega začetka skrbeli vrhunski umetniki. Sodobni čas pa je zaznamovalo vodenje mladega dirigenta Andrisa Nelsonsa (2003–2007), ki je postal umetniški vodja pri 25. letih. Latvijska nacionalna opera je odkrila številne vrhunske operne soliste in med njimi zavzema posebno mesto sopranistka Inga Kalna, trikrat dobitnica latvijske nacionalne nagrade. O vrhunski pevski šoli in tradiciji danes priča tudi svetovno znana mezzosopranistka Elina Garanča.

V ožjem središču starega mestnega jedra, v Wagnerjevi ulici št. 4, stoji nekdanje Nemško gledališče. Na pročelju stavbe je obeležje, ki nas spomni, da je v tem gledališču dve sezoni (1837–1839) kot umetniški direktor deloval Richard Wagner. Nemško gledališče je bilo ustanovljeno 1782. leta, prej pa so v mestu gostovale številne potujoče gledališke skupine iz Poljske, Italije in Rusije. V obdobju Wagnerjevega vodenja je gledališče cvetelo. Tedaj 24-letni skladatelj je pripravil kar 15 oper nemških skladateljev, na program pa je uvrščal tudi opere Cherubinija, Rossinija in Bellinija. Izjemno priljubljeni so bili njegovi simfonični koncerti, na katerih je rad izvajal Beethovnove simfonije in po pripovedovanju muzikologinje Inare Jakubone so v Rigi tedaj prvič uvedli abonmajske koncerte. Občinstvo jih je rado obiskovalo. Ker je bila Riga znana kot glasbeno mesto, so na poti v Sankt Peterburg v njem koncertirali tudi drugi tedaj cenjeni glasbeniki. V Nemškem gledališču so tako gostovali pianisti Clara Wieck Schumann, Anton Rubinstein, Franz Liszt, violinist Ole Bull, imenovan Paganini s severa, ter tudi dirigent Hector Berlioz.
Znano je, da je odhod iz Rige navdihnil Wagnerja pri komponiranju Večnega mornarja, malo manj pa je znano dejstvo, da je Wagner prav v Nemškem gledališču v Rigi prvič videl zakrito orkestrsko jamo , »potopljeni» orkestrski prostor pod odrum in ga pozneje zasnoval za svoje bayreuthsko gledališče. Zelo zanimiva je tudi anekdota, ki pripoveduje o Wagnerjevem gostovanju z opernim gledališčem v Jelgavi, tedaj imenovanem Mitau, v času praznika poletnega solsticija. V Latviji sta bila tedaj še zelo živa poganski ritual praznovanja kresne noči ter oživljanje starodavnih mitov in prav ta dogodek se je mlademu skladatelju tako globoko vtisnil v spomin, da se je kmalu posvetil študiju germanske mitologije.
V nekdanjem Nemškem gledališču, kjer je bilo organizirano tudi nemško kulturno združenje Musse, je danes ohranjena le Wagnerjeva dvorana. Od 1988. gosti komorne koncerte.

Z živahno koncertno dejavnostjo se lahko pohvali Hiša bratovščine neporočenih trgovcev hanseatskega združenja Baltika. Leta 2001 so jo ob 800-letnici mesta Rige popolnoma rekonstruirali. Originalna zgradba je bila zgrajena še v prvi tretjini 14. stoletja kot združenje za neporočene nemške trgovce v Rigi, iz tega časa izvira tudi ime, gradbena dela pa so v zgradbi potekala več stoletij, od 1580–1886. Pred prvo svetovno vojno je v njej deloval Latvijski radijski orkester (ustanovljen 1926. leta), v njej pa je bila tudi bogata knjižnica, kjer so hranili dragocene partiture. Prvi dan druge svetovne vojne se je na zgradbo zrušil zvonik starodavne cerkve sv. Petra in tako je zgorela tudi večina knjig in partitur.

V starem mestnem jedru stoji tudi prenovljena cerkev sv. Petra, znana po skladatelju, organistu Johannu Gottfriedu Müthlu (1728–1788). Müthel je bil zadnji Bachov učenec, v Rigi pa je deloval več kot trideset let. Zanimiva anekdota pripoveduje, da je pripravljal koncerte le kadar je začelo snežiti, glasbeni strokovnjaki pa navajajo, da je bil eden prvih, ki so pri svojih tiskanih izdajah uporabili termin fortepiano.

Latvijski nacionalni simfonični orkester ima danes sedež v stavbi Velikega ceha mesta Rige, kjer je tudi lepa koncertna dvorana. Šef dirigent je danes Karel Mark Chichon (mož svetovno znane pevke Eline Garanče). Stavba se je ponašala z lepim intererierjem iz srednjega veka, a je le-ta 1969 pogorel. Tik pred nesrečo je bila v koncertno dvorano spremenjena veličastna katedrala, zato Latvijci pomenljivo govorijo o zanimivem »naključju«.

Pred katedralo v Rigi stoji spomenik Johannu Gottfriedu von Herderju (1744– 1803), nemškemu filozofu, teologu, pesniku, literarnem kritiku in predanemu zbiralcu folklornega gradiva. Herderjev spomenik opozarja, da je ta veliki mož v Rigi preživel polnih pet let (1764–1771) in v tem mestu napisal svoja najpomembnejša dela. Latvijci ponosno poudarijo, da je ljudske pripovedke in pesmi začel zbirati prav v Latviji in prav tam naj bi se mu porodilo tudi ime ljudska pesem. Latvijske ljudske pesmi in pripovedi je Herder natisnil v svoji prvi izdani zbirki.

Katedrala v Rigi danes privablja reke turistov, saj njena podoba krasi večino latvijskih vodnikov in razglednic. Ljubitelji glasbe občudujejo orgle, instrument, ki je dolgo veljal za največjega v Evropi. Če povemo samo glavne značilnosti: 6718 piščali, štirje manuali, pedalna klaviatura, 124 registrov, 116 glasov – si lahko predstavljamo, kako mogočen instrument je izdelala delavnica E. F. Walkerja iz Baden Württemberga v Nemčiji. Orgle so bile inaugirirane 31. januarja 1884, za to slovesnost pa je Franz Liszt napisal koral “Nun danket alle Gott” . Katedralne orgle od same postavitve naprej privabljajo vrhunske organiste, med njimi lahko omenimo M. Durufleja, A. Guilmanta, J. J. Grünenwalda iz Francije, J. Daltona iz Anglije, E. Kooimana iz Nizozemske in številne druge. Orgle so zdaj začeli restavrirati in pričakovati je mogoče, da bodo prihodnje leto zazvenele v vsej svoji bleščavi.
Glasbi je na stolici latvijske luteranske cerkve namenjena osrednja pozornost, njen ponos pa sta Deški zbor in Šola koralnega petja.

Izjemno razvejena je tudi koncertna dejavnost. Turisti se tako lahko vsako sredo udeležijo opoldanskega koncerta, vsi cerkveni prazniki pa so zaznamovani s posebej izbrano glasbo.
Letos je katedrala gostila veličasten ciklus, imenovan Pasijoni. Pri izvedbi Bachovega Pasijona po Mateju so se Latvijskemu radijskemu zboru pridružili člani baročnega orkestra Les Passion de L’Ame in vrhunski solisti, Pasijon po Janezu pa so latvijski pevci izvedli z ansamblom Concerto Copenhagen in dirigentom Larsom Ulrikom Mortensonom, posebno pozornost pa je vzbudila tudi praizvedba Pasijona po Luki sodobnega latvijskega skladatelja Erika Ešenvaldsa.

Železniška postaja je meja med zgodovinskim delom mesta in drugačno podobo Rige, mesta, ki mu v 20. stoletju ni bilo prizaneseno z bitkami, revolucijami in nerazumljivim divjim nasiljem ter represijo. Tik za »urbano mejo« stoji kulturno središče, imenovano Koncertna dvorana Spikeri. Prav v tej alternativni četrti delujeta dva svetovno znana latvijska ansambla – Sinfonietta Riga in Latvijski radijski zbor, ki ga vodi Kaspar Putniņš, prizorišče pa ponuja zatočišče sodobni umetnosti, številnim umetniškim galerijam ter ustvarjalnim delavnicam. Prijetne restavracije in kavarne kar vabijo k ustvarjanju novih projektov in snovanju domiselnih programov.

V dolgih poletnih dnevih in nočeh oživijo mestni parki, zato ni naključje, da prav dva osrednja parka Esplanade v starem mestnem jedru in Mežapark v novem delu gostita zanimive kulturne dejavnosti. Vsakih pet let je Mežapark gostitelj festivala zborovskega petja, prireditve, ki v Latvijo privabi več kot 20 000 pevcev. Mednarodni pevski festival je dobil visoko priznanje Unesca kot nosilec izjemne kulturne dediščine evropskih narodov. Naslednji pevski festival lahko obiščete 2018 leta, letos pa bo med 9. in 19. julijem med dogodki, ki jih je pripravila Riga kot evropska kulturna prestolnica, svetovna zborovska olimpijada. V Rigi pričakujejo 20 000 pevcev iz 57 držav. Zborovska olimpijada gosti tekmovanje, glasbene delavnice in številne koncerte. Kot pravi umetniški vodja prireditve Romans Vanags, želi svetovna zborovska olimpijada predvsem podčrtati pomen besede – peti. Več o prireditvi pa si lahko ogledate na spletnih straneh: www.singriga.lv
Slavnostno odprtje svetovne zborovske olimpijade bo letos v Areni.

Arena je prizorišče številnih popularnih koncertov za velik krog obiskovalcev v sodobnejšem delu mesta. V mesecu aprilu so plakati napovedovali koncert nizozemskega zvezdnika, ki obuja tradicijo lahkotnih koncertov v slogu Johanna Straussa ml. z lastnim orkestrom in violino v roki, Andreeja Rieuja, sicer pa se je prizorišče na evropski zemljevid vpisalo s prireditvijo Pesem Evrovizije 2003. leta. Po zmagi latvijske pevke Marine Naumove s pesmijo I Wanna so Latvijci že po treh letih sodelovanja v evrovizijskem cirkusu gostili enega najbolj gledanih televizijskih šovov. Po več kot desetletju se tega dogodka spomni le malo navdušencev, velika pričakovanja o promociji Latvije pa so se, kot navadno, izkazala za prevelika.
Popularno kulturo v Latviji zaznamujejo sicer predvsem popevke v slogu šestdesetih let. Nanje prisegajo prebivalci zunaj glavnega mesta, mlada alternativa pa se v glavnem mestu prebija predvsem v študentskih klubih.

In če se ob koncu vrnemo še h klasiki, je prav gotovo treba omeniti največjega ponudnika klasične glasbe in jazza – tretji nacionalni radijski program Klasika 3. Izvrstni glasbeni uredniki v evroradijsko mrežo redno pošiljajo vrsto zanimivih koncertov odličnih latvijskih glasbenikov. Letos bodo tako za Evropsko zvezo radijskih postaj pripravili teden glasbe, imenovan Riga, mesto glasbe. V oktobru ga boste lahko spremljali tudi na programu Ars Radia Slovenija.

In če nameravate letos obiskati baltske države, vabljeni k obisku prireditev, ki jih gosti evropska prestolnica kulture. Na spletni strani boste prav gotovo odkrili kaj tudi za svoj okus: www.riga2014.org

Veronika Brvar

IZ ARHIVA, Glasna, letnik 45, št. 3 (junij 2014)

Za pripravo članka se najlepše zahvaljujemo Latvijskemu glasbenoinformacijskemu centru in še posebej direktorici, gospe Inari Jakubone.