Portret

Neža Podbršček, solistka na oboi in angleškem rogu

Fotografija: Jasna Klančišar

20. september 2019

Neža Podbršček je takoj vedela, kateri je pravi inštrument zanjo. Nekega dne je prišla domov in staršem oznanila, da gre v glasbeno šolo, ker si želi igrati oboo. Začudeno so jo vprašali, ali sploh ve, kateri inštrument je to, in ona jim je zadovoljno odgovorila, da seveda ve, saj je nanj že igrala na dnevu odprtih vrat Glasbene šole Nova Gorica. K njeni odločitvi je prispevalo tudi to, da je že od nekdaj neprestano poslušala Labodje jezero Čajkovskega in glasbeno pravljico Peter in volk Prokofjeva – zvok oboe iz obeh glasbenih del je postal njen navdih za izbiro inštrumenta. Od takrat jo je glasbena pot vodila skozi šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, letos je končala prvo stopnjo študija oboe na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Mateju Šarcu. Med zavidljive nagrade, ki jih je osvojila na državnih in mednarodnih glasbenih tekmovanjih, se uvrščajo štiri prve nagrade (OFF Beat Krško 2009 in 2011, Euritmia Povoletto 2010, 42. TEMSIG 2013) in dve zlati plaketi (Svirél 2014, Euritmia Povoletto 2013). Leta 2015 je prejela tudi Škerjančevo nagrado KGBL. Jeseni, natančneje 16. oktobra 2019, ji bomo lahko prisluhnili na recitalu v sklopu cikla Mladi mladim GML. Za slednjega pripravlja zanimiv solistični program na angleškem rogu.

Neža, se vsi študentje oboe prej ali slej srečate tudi z angleškim rogom ali je to izbira posameznika?
Vsi se enkrat med izobraževanjem spoznamo z angleškim rogom, na Konservatoriju v Ljubljani je po novem tudi obvezni predmet. Sama sem prvič angleški rog igrala na orkestrski poletni šoli in mislim, da se je takrat začela moja ljubezen do igranja tega inštrumenta. Žal se na nobeni Akademiji ne more izbrati kot glavni inštrument, kar pa vseeno ni tako slabo, ker morajo »inglišhornisti« v orkestru vedno igrati tudi oboo. Na razpis Glasbene mladine ljubljanske sem se z angleškim rogom prijavila predvsem zato, ker je mogoče posebnost, da se nekdo prijavi z različkom, in ne z glavnim inštrumentom. Prav tako sem se prijavila zato, ker sem se želela predstaviti kot solistka na angleškem rogu, s katerim po navadi igram samo v orkestru, kjer marsikdo sploh ne vidi, da igram – zaradi oddaljenosti občinstva od odra. Menim, da je zvok angleškega roga preveč lep, da ga ljudje ne bi poznali, zato z veseljem delim svojo navdušenost z drugimi. Na recitalu v Klubu Cankarjevega doma (16. oktobra ob 19.30) se bom predstavila s tremi deli, katerih naslovov in skladateljev ne bom razkrila, in s tem mogoče izzvala občinstvo, da pride na koncert in sliši mene ter moj inštrument.

Kateri repertoar sicer najraje izvajate?
Glede repertoarja nimam nekih posebnih preferenc. Nekako se držim pravila, da skladbo, če mi je všeč, jo predlagam profesorju, ta pa jo potem potrdi ali mogoče predlaga kaj, kar je po njegovem mnenju bolj primerno za program za določen letnik študija, predvsem pa ustreza izpitnim pogojem. Večinoma so vse izbrane skladbe dobile zeleno luč, tudi tiste zelo posebne. Bolj sem mogoče izbirčna pri poslušanju, pa še to se zadnje čase spreminja, saj po vsakem orkestrskem projektu »odkrijem« nove skladbe ali skladatelje, ki se morebiti uvrstijo tudi na moj seznam poslušanja klasične glasbe, ki ga imam na telefonu.

/…/

Larisa Marjanović