IZ ARHIVA, Glasna, letnik 43, št. 5, (oktober 2012)
V svetu, ki nas sili v otopelost, ne spodbuja individualnega premisleka o raznovrstnih plateh življenja, ki se nas dotaknejo, v svetu, v katerem ni prostora za posameznike, je umetnikom težko preživeti. Preživeti predvsem v iskanju somišljenikov in podpornikov, ki bi lahko resnično razumeli bistvo. Eden izmed teh umetnikov je tudi moj današnji sogovornik Simon Dvoršak. Kritičnost v njegovem premisleku je stalnica, vendar pa vedno znova tudi prežeta s konstruktivnim pozitivizmom, zazrtim v prihodnost:
“Že samo dejstvo, da živim, me z vsakim novim dnem, ki mi ga uspe dočakati, prevzame s posebno radostjo…Glasba sama pa je tista sopotnica, ki me spremlja v vseh trenutkih življenja, ki se ga tako veselim … V dobrih in slabih dneh … Predstavlja mi najmočnejše orodje in orožje obenem, kar ju premorem …Verjamem, da je glasba ena tistih resničnih stvari, ki ji uspe spreminjati ljudi. Če ne drugega, ko sem na odru z glasbo, ki jo v tistem trenutku poustvarjam, popeljem ljudi v povsem nov, drug svet; jih bogatim, razveselim in razžalostim hkrati …”
Vsak človek in ne samo glasbenik ima svojo predzgodbo tega, kar danes je in kar ustvarja. Kako se je spletla v letih vaša?
Doma pri starih starših je bil klavir, kije bil v tistih časih skorajda »obvezna« oprema vsakega meščanskega stanovanja.Ker me je zanimal, so starši uredili, da sem se začel tudi zares učiti klavir pri neki starejši gospe. Tako se je začelo in kasneje je sledila standardna pot: glasbene šole in tako dalje. Drugače pa je bila glasba, profesionalno sicer nikoli, amatersko močno navzoča v naši družini. Veliko smo tudi poslušali najrazličnejše zvrsti glasbe … Drugače sem bil v naši družini vedno nekoliko»poseben«, saj so bile vse stvari, ki jih je moja družina do takrat profesionalno počela, popolnoma drugačne od stvari, ki so večinoma zanimale mene. Glasba pa me je zares posrkala vase šele med šolanjem na celjski glasbeni šoli. Velik vzor mi je predstavljal profesor klavirja Valter Ratej, ki me je na subtilen način pritegnil v svoje vrste. Sprva sem si predstavljal, da bom najverjetneje učitelj klavirja, saj v tistem času drugega tako nisem zares poznal. V nekem trenutku pa sem se zalotil doma s klavirskimi izvlečki oper in ploščami LP v rokah. Tako sem doma skrivoma, v varnem zavetju svoje sobe, začel dirigirati. Pri moji odločitvi pri izbiranju življenjske poti tako ni bilo ničesar prelomnega in usodnega, saj sem se očitno že rodil z genom, ki mi je narekoval zavedno ali nezavedno, kaj naj bi počel v življenju. Vedel sem, da nebom koncertni pianist, ker sem že v srednješolskih časih sodeloval v različnih orkestrih in zborih in me je vedno veselila množica ljudi. Čutil sem, da kot pianist sam sebi ne bi bil zadosten. Vedel pa sem, da bom klavir krvavo potreboval, če bom želel postati dirigent. Tako sem se na koncu srednje šole zanimal za dve fakulteti, in sicer ljubljansko Akademijo za glasbo in akademijo v Gradcu, vendar se je na mojo nesrečo ali srečo ravno takrat primerilo, da ne na eni, ne na drugi univerzi ni bilo profesorja, pri katerem bi si zares želel študirati.Tako sem se odločil za vmesno postajo, in sicer študij glasbene pedagogike v Mariboru. Za tem sta se skrivala dva preprosta vzroka, vedel sem, da bom lahko na določen način nadaljeval študij klavirja in pa da v Mariboru uči zborovsko dirigiranje prof. Jože Fürst, ki je takrat in še vedno veliko pomeni na tem področju. Čez nekaj let sem izvedel, da bo v Ljubljani profesuro dobil Marko Letonja in tako sem brez nadaljnjega premišljevanja odšel na študij k njemu na ljubljansko Akademijo za glasbo.
Se vam zdi morda celo bolje študij dirigiranja začeti malo kasneje, saj takrat dosežemo določeno zrelost in dobimo obvezno predznanje, ki ga je potrebno že »prinesti« s seboj na univerzitetno raven?
Najverjetneje je v veliki meri vse odvisno od posameznika. Sam pa sem brez dvoma hvaležen vsem, ki so me usmerili na pot, ki sem jo že prehodil, ter da so se stvari zgodile tako, kot so se. Nobene umetnosti se ni mogoče naučiti samo iz knjig. Po drugi strani pa vsako leto prakse prinese s seboj pomembne izkušnje, saj mora biti dirigent več kot samo dober glasbenik, celo obvladati mora več disciplin hkrati, več pristopov hkrati in biti tudi malo psihologa, ko gre za delo z ljudmi. Teh stvari se ni mogoče naučiti drugače kot z delom. Sam sem izkušnje pridobil v letih, ko sem se kot pedagog veliko ukvarjal tudi z otroki. Občudujem sicer mlade, ki pridejo brez vsakršne dirigentske izkušnje na sprejemne preizkuse. Veliko se je mogoče naučiti tudi med študijem. V tujini recimo je praksa nekoliko drugačna, saj obstaja celo leto pripravništva na študij, to pa se mi zdi konkretno za dirigente zelo priporočljivo in smiselno.
Kako pa so si potem sledile stopničke na poti vašega študija dirigiranja? Začeli ste v Mariboru, končali v Londonu, danes pa ste se celo sami znašli za katedrom kot asistent na ljubljanski Akademiji za glasbo …
Danes se sicer redkeje dogaja, da so dirigenti usmerjeni samo v opero ali samo v koncertno dejavnost … Seveda je moja velika ljubezen in nekako prva ljubezen že od nekdaj bila opera. Imel sem srečo, da sem v času študija glasbene pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru lahko delal z zbori, spoznaval vokalno tehniko, bil tudi korepetitor pevcev, študiral partiturno igro in renesančna dela. To je nekako bila prva stopinja v velikem mozaiku. Potem sem bil v razredu profesorja Marka Letonja v Ljubljani, ki mi je s svojimi izkušnjami ne samo pedagoškimi, ampak z vsem, kar je že do takrat dosegel in doživel, dal ogromno znanja. Letonja je bil strog in zelo pošten učitelj ne samo do svojih učencev, temveč predvsem do sebe samega. Naučil me je zelo veliko, želel si je, da bi ga njegovi študentje v nekem smislu presegli.Vedno je svoje znanje požrtvovalno delil z mano. Cenil pa sem tudi preprosto dejstvo, da sem imel svojega profesorja možnost zelo pogosto opazovati pri praktičnem delu. Tako sem se učil ob njegovih uspehih prav tako kot na napakah.In pa seveda je bilo zame pomembno morda za nekatere nepomembno dejstvo, da sem že prej vodil orkester I. gimnazije v Celju in pa med samim študijem simfonični orkester Domžale- Kamnik ter simfonični orkester glasbene šole Žalec, torej sem imel možnost redno vsak teden delati z orkestrom, to pa je na koncu koncev tista dodana vrednost, ki najverjetneje največ pomeni in ti da največ. V veliko čast si štejem, d a sem lahko bil med študijem tudi mladi asistent v Filharmoniji pri Georgeu Pehlivanianu, ki me je poleti tudi povabil na izobraževanje v Španijo. V tem času sem imel priložnost delovati s številnimi dirigenti, eden izmed njih je bil tudi Uroš Lajovic. In tako kot v življenju sem vzel najboljše od vsakega izmed njih, slabo pa pozabil. Na določen način je to večni boj vseh umetnikov v vprašanju, do kolikšne mere ti je dovoljeno stvari ponotranjiti, da jih kljub temu predelaš po svoje in ne postaneš samo kopija nekoga drugega. Ko človek stopi na oder, se razgali in če to nisi zares ti sam, celotna stvar lahko kaj kmalu izgubi svoj pravi namen in učinek. Danes pa tudi sam s ponosom stojim na strani svojih učiteljev. V veliko čast mi je,da sem lahko asistent na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer prenašam svoje znanje naprej in sodelujem pri ustvarjanju prihodnjih generacij slovenskih dirigentov.
Kdaj in kako vas je življenje zaneslo na pot muzikala in kot posledica podiplomskemu študiju na ustanovi Mountview Academy of Theatre Arts v Londonu naproti?
Moja pot v svet muzikala je potekala po podobnem vzorcu kot moje prvo navdušenje nad opero. Prišel sem v stik s to zvrstjo in ker me je pritegnila, sem želel vedeti čedalje več in več … Imel sem možnost videti izvrstno predstavo in po tem dogodku sem želel videti čedalje več. Morda je bila na določen način tudi sreča na moji strani, saj je bil prvi muzikal, ki sem ga videl, »kultni« Fantom v operi, ki ima po eni strani več skupnega z opero kot muzikalom na primer. Sprva sem bil presenečen, da lahko kdo sploh napiše kaj tako kvalitetnega v 20. stoletju v glasbeno-gledališki zvrsti, po drugi strani me je prevzelo dejstvo, da so igrali določene predstave tudi po deset let in več brez premora, operna predstava pa je izvedena samo nekajkratna leto … Zanimali so me razlogi za to, vzvodi, ki stojijo za celotno stvarjo,in pa seveda tudi ta čarobni svet muzikala, ki ga je bilo v Sloveniji mogoče spoznati bolj poredko in še to večinoma ne živo. Muzikal predstavlja zelo široko paleto glasbenih zvrsti in ta raznolikost s številnimi variacijami je bila tudi eden od razlogov za to, da sem se po zaključku šolanja na Akademiji za glasbo v Ljubljani odločil še za študij glasbenega direktorja oziroma vodenja muzikala na akademiji v Londonu. Sicer moram sedaj, ko gledam nazaj,poudariti, da mi je bila vedno ljubša in bližja tista glasba, ki je bila najbližja evropski umetni glasbi in ne toliko različicam tovrstnih glasbenih predstav v slogu popa in rocka. Sam študij je bil razdeljen na 3 semestre,vendar sem sam ne le obiskoval najrazličnejša redna predavanja, ampak tudi sodeloval z vodjem glasbenega oddelka na fakulteti. Sodeloval sem pri vseh projektih, delavnicah, vajah … Prvi semester pa sem celo obiskoval nekatere predmete, ki jih imajo izključno pevci in plesalci, da bi dobil kar najpodrobnejši vpogled v vse plasti muzikala. Predvsem pa je bil študij v tujini drugačen kot v Ljubljani na Akademiji. V Londonu smo preživeli na fakulteti ves dan, a tam nismo filozofirali, temveč je bilo glavno vodilo vsakega študenta delo, delo in še enkrat delo. V drugem in tretjem semestru pasmo začeli ustvarjati resne in zahtevne predstave. Seveda sem bil na začetku kot korepetitor in asistent glavnega direktorja vedno na vseh vajah. Proti koncu študija smo delali »filmsko« predstavo, »Zgodbo z Zahodne strani«, in ponudila se mi je priložnost, da sem se tudi zares preizkusil v vodenju tovrstnega dogodka, saj se je glavnemu direktorju dan pred generalko pripetila nezgoda in zato je bil žal odsoten. Prepričal sem vodstvo, da sem pripravljen in da lahko sam vodim nekaj predstav, to pa so mi konec koncev potem tudi dovolili. Na ta račun se sam pri sebi vedno nasmejem, saj so taka naključja nekako že stalnica v življenju vseh velikih dirigentov, le da se je pri njih kaj takega zgodilo na višji ravni kot meni v Londonu. Po končanem tretjem semestru me je profesor povabil na turnejo po Veliki Britaniji in Irski s predstavo »Scrooge«, to pa je bila zame samo še svojevrstna »pika na i« celotni izkušnji v tujini. In to ne samo kot doživetje resničnega ozadja celotnega dogajanja, temveč tudi kot izkušnja takšnega življenja, saj smo na primer na tej turneji imeli po 8-9 predstav na teden, in to tri cele mesece zapovrstjo … Gre za delo z ogromno odgovornostjo in veliko odrekanji, predvsem pa v resnici in v bistvu za način življenja.
Simon Dvoršak
Ameriški skladatelj in dirigent Leonard Bernstein, kije tudi sam ustvaril kar nekaj kultnih uspešnic, je v nekem intervjuju dejal,da po njegovem »muzikal predstavlja ameriško operno tradicijo, ki je do tedaj ni bilo« …
Muzikal je bil že na samem začetku, predvsem pa tudi njegove predhodnice, v prvi vrsti namenjen množicam. Njegova glavna vloga in namen nikoli nista bila zadovoljevanje in zabavanje višjega in elitnega ter manj številnega občinstva – a to nikakor ni šlo na račun kvalitete in same vsebine takšne predstave. Razlog za to, da se je v določenem trenutku zanimanje za to zvrst tako povečalo in danes Broadway sploh je to, kar je, pa je bil tudi družbene narave. V času hude finančne krize na ameriški borzi in represije so si ljudje želeli sprostitve in pobega nekam drugam, v drug, lepši in boljši svet, to pa je bilo mogoče doseči prav z muzikalom. V tistih časih so prevladovale komedije, danes pa se ljudem ponuja celotna paleta vseh mogočih in najrazličnejših glasbenih žanrov … Opera je bila v tistih časih namenjena predvsem premožnejšemu prebivalstvu in si je navadni ljudje niso mogli privoščiti, opereta kot taka pa je bila razširjena predvsem v evropskem delu sveta in ne toliko v ameriškem.
Kljub prenovljeni operni hiši v Ljubljani in čedalje bolj inovativni operi v Mariboru pa se zanimanje za to zvrst z vsakim novim letom zmanjša. Kje pa po vašem mnenju ležijo vzroki za neodobravanje in celo nekakšno družbeno odtujenost od (nekoč zelo priljubljenega) opernega žanra?
Razlog v prvi vrsti leži v pomanjkanju tradicije in kulturno-umetniške zavesti. Slovenski narod tudi v širšem pogledu nima ravno obilo glasbenih ustvarjalcev v svoji preteklosti in sedanjosti, s katerimi bi se zares lahko poistovetil. Kar zadeva pedagoge, mislim, da se ti, nekateri v večji in drugi v manjši meri, trudijo za spodbudo in pravilen pristop k mlajšim generacijam …Tu so tudi različne ustanove, kot je tudi Glasbena mladina, ki skrbijo za razpoznavnost glasbeno kulturnega področja v našem prostoru. Vendar pa glede na to, v kakšnem obdobju živimo, da bi si ljudje ponovno želeli sprostitve, bi bila potrebna dodatna spodbuda in oglaševanje, da bi ljudi zvabili v teater. Vendar pa prav zato ne razumem programskih tendenc operne hiše, ki je bila lep čas bolj kot ne nedejavna, potem pa dodelijo mesto nekaterim delom, ki so jim težko kos in zato ne predstavljajo nikakršnih visokih presežkov. V določenih trenutkih bi bilo potrebno bolje prisluhniti poslušalstvu, pa tudi če to pomeni postaviti na oder opereto več ali »bog ne daj« muzikal.
Kako pa svojo ledino orje »muzikal« v slovenskem kulturnem prostoru?
Prvi problem predstavlja dejstvo, da pri nas nimamo zato zvrst izobraženega kadra. Ta primanjkljaj bi najpreprosteje in hkrati najbolj učinkovito rešili v obliki nekajletnega študija in neke vrste specializacije na AGRFT-ju. Lahko na splošno ocenim, da bi se že v desetih letih razvila sicer žanrsko omejena, a vendarle scena, ki bi zagotovila delovanje tovrstnega področja na profesionalni ravni in postavila temelje za nadaljnji razvoj. Sicer se mladi čedalje pogosteje odločajo za študij petja in plesa, vendar odhajajo prav zaradi teh razlogov na izobraževanje drugam in se po koncu šolanja niti ne želijo vrniti v Slovenijo, saj bi bili kot profesionalno izobraženi umetniki prisiljeni delovati na amaterskih odrih. Zato razumljivo ostajajo drugje. Imamo sicer profesionalno gledališče, ki postavi vsaj v zadnjih letih kar nekaj predstav, a te žal dajejo ljudem v našem prostoru precej izkrivljeno sliko o tem, kaj muzikal je in kaj pravzaprav predstavlja. Ravno zato bi bilo potrebno uresničiti idejo o spremenjenem izobraževalnem sistemu in izobraziti tako ljudi kot občinstvo.
Ste tudi umetniški vodja zavoda Hiše kulture v Celju in orkestra, ki domuje v tej kulturni združbi. Kje tiči razlog, da v mestu, ki je po številu prebivalcev šele na tretjem mestu,lahko s svojo dejavnostjo v marsičem tekmujete z metropolama, kot sta Ljubljana in Maribor ne samo v smislu financiranja temveč tudi v sami miselnosti družbe v kateri delujete?
V Hiši kulture v Celju se zelo trudimo, da bi bili kar najbolj dejavni in pa da bi pokrivali čim širši spekter dejavnosti. Realnost je taka, da je skoraj večina naših prireditev glasbenih. Na leto priredimo okvirno 60 koncertov, ki jih seveda v prvi vrsti želimo približati čim širšemu krogu ljudi in seveda najbolj mladim. Če ne bomo gradili na zbliževanju z mlajšo publiko,bomo, seveda v najbolj črnem scenariju, že čez nekaj let igrali malodane sami sebi. Seveda je veliko odvisno od proračuna, ki pa je za zasebni zavod, kot je naš, precej boren. Država in še dalje občina nimata kaj veliko posluha za tovrstne združbe, v sedanji situaciji in krizi pa seveda še toliko manj. Torej še enkrat poudarjam, da je v prvi vrsti naš namen in cilj privabiti na dogodke čim večje število ljudi in pa obenem tudi zadovoljiti čim širši spekter in okus publike. V Celju tako pokrivamo kar veliko regijo tudi v okolici, zelo dobro sodelujemo tudi z Velenjem in Žalcem,kjer skupaj letno pripravimo kar nekaj skupnih projektov. In ravno tega združevanja, če se omejim na Ljubljano in Maribor, v naših prostorsko večjih mestih manjka. Ogromno je najrazličnejših ustanov, ki pa počenjajo stvari vsaka zase, ustvarjajo tekmovalno ozračje, namesto da bi se povezovale in se vzajemno dopolnjevale. Ravno te zamejitve pa želimo v Celju s pomočjo Hiše kulture in povezovanja preseči.Zanimivo je tudi dejstvo, zakaj lahko v naši državi igra en mesec tuj orkester,ko pa imamo tako veliko število uspešnih slovenskih glasbenikov, ki bi bili veseli vsake priložnosti za ustvarjanje. Zanimivo je, da v našem prostoru še vedno prevladuje miselnost »vse, kar je tuje, je boljše« in podobno. Na drugi strani pa se v Celju trudimo za promocijo in možnosti domačih glasbenikov, pa vendarle nismo deležni tolikšne podpore.
Simon Dvoršak
Pa vendarle … Zakaj torej v našem prostoru nastaja nekakšna nezavedna izolacija kulturno-umetniškega okolja poleg pomanjkanja zavesti preteklih dni in tradicije.
Najprej je seveda potrebno začeti pri vsakem posamezniku in takoj naprej je logična stopnička družina kot primarna celica vsega. V današnjem svetu, ko se vse vrti zelo hitro in se napredek z vsakim dnem samo še povečuje,pa v razredih sedijo samo še posamezniki, ki kot skupina sploh ne znajo več funkcionirati.Tako otroci spretno manipulirajo z učitelji v šoli in starši doma. Žal je tudi vsakdanje kolesje tako močno, da ni nujno, da se, če ti že uspe nekaj spremeniti,logično začne spreminjati tudi preostalo. Zato vnovič poudarjam, da bi bilo potrebno,da bi se umetniške ustanove povezovale in tako pridobile veljavo in moč. Seveda pa je že sam politični vrh v Sloveniji v nasprotju s tem, saj si večinoma samo mečejo polena pod noge. Otroci doma ne morejo dobiti zgleda, ker starši nimajo časa zanje, v šoli so učitelji preobremenjeni z nepotrebno birokracijo, zdravo družbeno okolje, v kakršnem sem odraščal sam, pa se je z napredkom informacijske dobe tudi porušilo, saj otroci večino časa preživijo za računalniki in ne med vrstniki, kot bi bilo bolj zdravo in naravno. Le mediji bi nam še lahko prišli do živega. Seveda pa ni namen višjih instanc kaj spremeniti, ker je družba sama le odraz časa, v katerem živimo. Kolesje, v katero smo se ujeli, je postalo premočno in neustavljivo. In mediji namesto, da bi nam pomagali, kreirajo naše mnenje,pogled na svet, zavedanje in konec koncev tudi naš vsakdan.
Po vsem tem nam ostaja kljub vsemu kakšna svetla misel za prihodnost …
Želim si, da bi ljudje ponovno začutili v sebi prave vrednote in poiskali stvari, ki jih v svojem bistvu najbolj dopolnjujejo in razveseljujejo. Velikokrat namreč niti sami ne vemo, kaj bi zares radi, kako naj potem sploh kaj lahko pričakujemo od drugih … In ko bi končno našli v sebi tisto pomembno vodilo, da bi tudi zares začeli živeti. Dandanes ljudje velikokrat tavamo po nekakšnih stranpoteh in smo večinoma predvsem lutke tega velikega kolesja, v katero je vpeto naše neznatno življenje. Potrebno pa se je samo prepustiti in zaupati svojemu srcu … pri tem pa nam seveda lahko pomaga tudi glasba.
Članek je bil objavljen v reviji Glasna oktober-november 2012 (letnik 43, št. 5)
