IZ ARHIVA, Glasna, letnik 42, št. 3 (junij 2011)
»Glasba je velik izziv. Zagrizite vanjo in okus bo božanski.«
Basbaritonist Klemen Gorenšek je 22-letni absolvent medijskih komunikacij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko ter hkrati tudi študent na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Študira solopetje v razredu dr. phil. Ulfa Bästleina. Živi po načelu: več stvari ko počneš, več jih boš naredil in več pozornosti boš posvetil tistemu, kar počneš trenutno. Tako se intenzivno ukvarja ne le s petjem, ampak tudi s fotografijo in novinarstvom. Trdi, da se bo, če si nekaj resnično močno želimo, to tudi uresničilo – ampak ne samo od sebe!
Klemen je član opernega zbora Slovenskega narodnega gledališča Maribor (opere: Turandot, Pikova dama, La Boheme, Moč usode in Romeo in Julija) ter tudi solist v SNG Maribor (operi: La Boheme in Moč usode). Lani je na državnem tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije (TEMSIG) osvojil prvo mesto ter drugo mesto na Mednarodnem tekmovanju Petra Konjović Beogradu. Pravi, da želi petju »posvetiti preostanek svojega življenja« in prepričan je, da so ga prav vse stvari v življenju vodile le v eno smer, le do enega cilja – petja.
Kako se spominjaš svojih glasbenih začetkov?
Nedolžno, otroško … Zdi se, da sem nastopal že kot štirileten fantič, saj sem hodil po naši mirni ulici gor in dol ter prepeval: »Gasilci smo in pogasimo vse kar je v ognju …« ali pred sorodniki: »Kje si, angel, varuh moj?« Nato je prišlo obdobje sramu – vsak ga doživi prej ali slej – kar na lepem ne smeš biti več zaljubljen in ob tem prepevati. Zato sem se začel priključevati raznim pevskim zborom, do srednje šole, ko sem začel malce resnejšo pevsko pot v Študentskem mešanem pevskem zboru Mohorjan, ki deluje na Prevaljah. Tja me je vpeljal g. Marjan Berložnik. In bilo je dobro. Kaj dobro, odlično! Hitro sem postal eden izmed vodilnih basistov v zboru. Potem sem postal študent medijskih komunikacij na FERI (Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko) v Mariboru. Šel sem na avdicijo za Akademski pevski zbor Maribor in bil vanj sprejet. No, takrat pa se je zgodilo … Vokalno tehniko nas je poučeval mag. Aleš Marčič in v meni nekako odkril talent in željo, me povabil v glasbeno šolo, kjer poučuje, in tako verjetno za vselej spremenil tok mojemu življenju. Po letu in pol uspešnega dela sva se prijavila na TEMSIG (Tekmovanje mladih glasbenikov Republike Slovenije). Takrat sem si rekel: »V naslednjih treh mesecih bom naredil vse, kar bo v moji moči, da se izkažem kar najbolje. Če bo rezultat slab, bom petje vzel le kot konjiček in nadaljeval v okviru medijskih komunikacij, če pa bo rezultat dober, pa to kaže, da sem na pravi poti.« No, zmagala sva najprej na regionalnem in potem še na državnem tekmovanju (TEMSIG). Lahko bi rekel, da je bilo to ‘to’. Vse drugo je steklo kot po maslu.
Glasba je sama po sebi nekaj izjemnega, enkratnega. Kako kot umetnik doživljaš vso njeno veličino in raznovrstnost?
Dejstvo je, da je glasba najbolj samostojna in abstraktna od vseh zvrsti umetnosti. In to, kar jo naredi najbolj unikatno in najzanimivejšo, jo naredi tudi najbolj kompleksno. Že v starogrških časih so vedeli, da glasba človeka lahko ponese na višji duševni nivo. Tudi Ludvig van Beethoven je zapisal, da je “glasba razodetje, ki je višje kot razodetje vse modrosti in filozofije.“ Zato se mi zdi, da se z vsakim poustvarjanjem glasbenih del povežem in na določen način poklonim mojstrom te čudovite umetnosti. Da pa lahko to naredim kar se da spoštljivo, pa mora biti seveda dobra ter pristna tudi izvedba.
Katera glasbena smer te bolj pritegne? Se počutiš bolj domače v tradicionalnem repertoarju ali se raje ustaviš pred sodobnimi deli?
Vsekakor mi je tradicionalni repertoar veliko ljubši od sodobnega. To pa predvsem zato, ker je, resnici na ljubo, že šel skozi filter časa in so se ohranila le najbolj celovita, dobra dela. Mlad pevec lažje poje že večkrat slišane stvari, saj se lahko uči na podlagi že izvedenih del velikih mojstrov, sodobna dela pa po večini še niso zapisana na ‘glasbeni trak’ in se jih je zato težje učiti in jih izvajati. Morda se bom v prihodnosti celo podal v še neodkrite, sodobne vode, a za to sta potrebna zelo izostrena tehnika in dobro glasbeno znanje.
Kako bi opisal občutek ob nastopanju na odru?
Na odru sem stal že kot napovedovalec, recitator, dramski igralec, debater, … Ko sem nanj stopil prvič kot zborovski pevec, sem začutil, da je petje tisto, kar želim početi, če sem že na odru. Ko pa sem prvič stopil na oder v SNG Maribor, v operi ‘Turandot’, in ko smo na koncu prejeli zaslužen aplavz, sem zopet občutil podobno. Zdaj vem. Občutek, ko je nekdo prišel v dvorano (tudi) zaradi tebe in ko se občinstvu razgališ do obisti, ko mu daš vsak atom svoje biti, postaneš nekako od tega odvisen. Lepo doživetje, ki je obenem toliko adrenalinsko, da si ga želiš še in še.
Kaj je najpomembneje, ko si enkrat na odru?
Občinstvo. Ni pomembna kvantiteta občinstva – pomembno je, da svoj del opravim kvalitetno. Da pa lahko to storiš, je pomembna koncentracija. Kot pravi moj profesor Dr. Ulf Bästline: karkoli že poješ, poj, kot da pripoveduješ nekaj najlepšega.
Kaj je po tvojem mnenju tisto, zaradi česar so baritoni zares izjemni?
Saj veste, kako pravijo v zborih baritonom … »kvaritoni«. In kaj hitro so to tudi v resnici lahko. Zato, če me vprašaš, kdo je izjemen bariton v zboru, bi rekel, da tisti, ki je intonačno točen, muzikalen in zna poslušati druge. Vso to napetost in harmonije, ki jo sredinski glasovi ustvarjajo, morajo ustvarjati z občutkom. Kakšen pa je izjemen solistični bariton? Po mojem mnenju je to tisti, ki se zaveda svojih zmožnosti, pozna barvo svojega glasu, je dobro tehnično podkovan, pozitiven, dober po srcu, a hkrati izjemno samozavesten in karizmatičen. Izjemen bariton je torej redek, a ko ga slišiš, takoj prepoznaš njegovo izjemnost.
Koliko upoštevaš mnenje občinstva, ki sodi tvoje poustvarjalno delo?
Vsako mnenje je pomembno. A to ne pomeni, da moram vsako mnenje upoštevati v enaki meri, saj se ljudje razlikujemo in je nekomu všeč bolj narodni repertoar, drugemu so bolj všeč ženski glasovi, tretjega pa je med nastopom zanimal le rezultat slovenske reprezentance v nogometu. A nič ne de! Tudi iz tega se lahko kaj naučiš – če je nekdo raje spremljal nogomet na svojem mobilnem telefonu kot poslušal mene, sem bil … dolgočasen – torej se bom drugič bolj potrudil. Menim pa tudi, da bo, če v delo »daš« sebe, ga dobro predelaš in potem zanimivo ter vrhunsko predstaviš, to začutil tudi popoln nevednež in hvalil delo, ki bi se mu ob slabi predstavitvi lahko zdelo popolnoma dolgočasno.
Ko se poslušalcev dotakne tvoja glasba …
… je to največji dar poslušalcev. Da se jih dotakne, se morajo odpreti tebi, tvoji glasbi. Takrat se ustvari prav posebno intimno odrsko razmerje, ki ga čutimo tako izvajalci kot tudi poslušalci.
Kakšno je po tvojem mnenju razmerje med talentom in delom?
Nekaj talenta za dobrega solista mora biti prirojenega. Na odru je namreč pomemben ne le odličen tehnični nastop, pomembno je tudi izžarevanje karizme, sebe. Drugače pa bi rekel, da je razmerje nekako 30 : 70 v prid dela.
Kako doživljaš glasbo, ko jo poslušaš s »profesionalnimi ušesi«? Ali se ji lahko prepustiš in jo poslušaš kot poslušalec?
Menim, da se mora pravi glasbenik vedno znati dovolj sprostiti, da bo odlično izvedeno glasbo lahko poslušal kot vsak drug in se ji popolnoma prepustil. Ampak le ob dobrih izvedbah!
Kakšno glasbo sam najraje poslušaš?
Rumeno! Ali pa morda zeleno? Popolnoma odvisno od razpoloženja. Je že res, da sem nekako »profesionalno« obvezan do klasike, oper in samospevov, ki so na mojem dnevnem meniju, a se lahko skozi moj dan zvrstijo najrazličnejši žanri – vse od indieja do melodične elektronike, popa, ob nedeljah in goveji juhi pa se prileže tudi narodno zabavna glasba. Sem izjemno odprt za vse glasbene sloge.
Če bi moral glasbo narisati, kako bi jo narisal?
Breztežnost. Z leve strani se približuje nekaj lepega, tekočega. Svetloba se lomi v tekočini sreče. Lomljenje žarkov zapolni neskončen prostor z najlepšimi odtenki barv. Rumena, vijolična, zelena, modra, … Prepletanje barv, čas obstane. Popolnost, perfekcija. Skačem po oblaku sreče, lepote. Nekje v daljavi se dvigajo obročki. Kot milni balončki se dvigajo v višave. POK. Tema prevzema svetlobo. Barve izginejo. Tišina.
Kako si zamišljaš ‘idealno glasbeno popotovanje’?
Milanska Scala, Metropolitanska opera NY, Berlinska operna hiša, Sydney, Tokio.
Kaj je tvoja glasbena poslastica?
Bizetev duet Zurge in Nadirja iz opere Lovci biserov – češnja na smetani. Vloga Scarpie v Puccinijevi Tosci.
Kaj pa »vzorniki«?
Bryn Terfel, Ruggero Raimondi (v mladih letih) ter seveda Dietrich Fischer-Dieskau, ki sicer ni v enakem pevskem obsegu kot jaz, a so njegove interpretacije Schubertovih del preprosto najboljše.
Glas je sicer zelo priročen »instrument«, ampak tudi izredno občutljiv. Kako paziš nanj?
Ravno pred kratkim sem poslušal predavanje Roberta Greenberga, ki je zelo lepo opisal razliko med pevcem in glasbenikom: »Pevci niso kot drugi glasbeniki in operni pevci niso kot drugi pevci. So zelo posebna vrsta. Cinik bi rekel, da niti ne najboljša vrsta. A moramo jih sprejeti kot take. Operni pevec je v nasprotju s flavtistom ali zborovskim pevcem, vedno na odru, je vedno solist. Vedno so izpostavljeni. Zato morajo imeti po naravi velike ege. Če jim kaj spodleti pri petju, bodo to opazili prav vsi. Za te pevce je njihovo telo – njihov instrument. In če je pevec v stresu, je prehlajen ali je celo slabo spal, se bo to kazalo v njegovem petju. Takrat se ne more »skriti« za noben instrument.« In zato je odrekanje določeni hrani, pijači, zabavam pač način življenja pevca – tudi mojega.
Imaš še kakšne druge želje in hobije s katerimi se ukvarjaš poleg glasbe?
Z novinarstvom in fotografijo. Sem tudi urednik Leškega lista – vestnika, ki izhaja v naši vasi ter novinar za spletni medij. Imel sem tudi štiri fotografske razstave – na Prevaljah, na Ravnah na Koroškem, v Ljubljani – v Cankarjevem domu in v galeriji Rudnik. Sicer pa je drugih malih hobijev, predvsem športnih in družabnih, na pretek.
Kaj posebnega pripravljaš za bližnjo prihodnost?
Delo, delo in še enkrat delo. Za nekaj časa se bom verjetno poslovil iz slovenskih opernih odrov ter se popolnoma posvetil študiju. Sicer pa pripravljamo večer slovenskih samospevov ter eno prav zanimivo slovensko glasbeno igro.
Še kakšen nasvet za mlade, ki pričenjajo s svojo solistično kariero?
Nikoli si nisem mislil, da bom stal na odru Slovenskega narodnega gledališča. Še manj, da bom tu nastopal. Še manj, da bom solist. Delo ter jasen cilj. In ne pozabite, da nikoli ni prepozno! Glasba je velik izziv. Zagrizite vanjo in okus bo božanski. Lahko povzroča odvisnost, sladko odvisnost.
Ajda Hovnik Plešej
Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 42, št. 3 (junij 2011)
