IZ ARHIVA, Glasna, letnik 44, št. 2 (april 2013)
»Če ne bom imel česa početi, bom šel na ulico in delal tam.«
Kitarist Izidor Erazem Grafenauer (Ljubljana, 1991) se je s sedmimi leti začel učiti klavir, leto kasneje pa še kitaro v razredu profesorice Eve Hren na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, tam pa je tudi maturiral iz glasbene teorije. Zdaj končuje študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani (umetniška specializacija: kitara) v razredu profesorja Andreja Grafenauerja. Je večkratni zmagovalec Tekmovanja mladih slovenskih glasbenikov v kategorijah kitara in kitarski duo (2005, 2009, 2011), finalist slovenskega evrovizijskega tekmovanja 2009, finalist in dobitnik posebne nagrade mednarodnega tekmovanja Prijatelji glasbe v Vidmu 2009 (Amici della musica Udine) ter večkratni nagrajenec mednarodnih tekmovanj. Na solističnih recitalih doma in v tujini izvaja repertoar od renesanse do sodobnih del, igra tudi lutnjo in vilhuelo ter nastopa v različnih komornih zasedbah. Februarja 2010 je kot zmagovalec TEMSIG-a z Orkestrom Slovenske filharmonije izvedel Concerto Metis Rolanda Dyensa, marca 2010 pa je na dveh koncertih s Komornim godalnim orkestrom Akademije za glasbo zaigral Koncert za kitaro in orkester (op. 30) Maura Giulianija. Januarja 2011 je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani.
Vsaka pot se začne s prvim korakom. Vsaka pot ima svojo zgodbo. Kakšna je zgodba poti, ki je vodila in še vedno vodi v tvoj svet glasbene umetnosti?
Oče je glasbenik – kitarist in profesor. Imam tudi dva starejša brata, ki sta hodila v glasbeno šolo. To je pri nas doma nekako normalno. Tako so tudi mene vpisali h klavirju in drugo leto h kitari. Glasba je pri nas globoko zakoreninjena, saj so tudi starši šli skozi iste faze kot mi, mlajša generacija.
Stari Grki so glasbi pripisovali velik pomen. Kakšen pomen ji pripisuješ ti?
Zame je glasba – naj bi bila, najbrž bo – služba. Bila pa je vse od igre in kasneje do mučenja v četrtem razredu. Je vse živo. Glasba so vsa čustva. Vsa obdobja, skozi katera sem se prebijal, so bila povezana z njo. Kot najstniku, mi je šla na živce, zdaj, ko naj bi bil zrel, je obratno – sem jo vzljubil. Glasba je vse.
Od kod izvira glasbena umetnost – iz potrebe ali iz želje?
Iz obojega. Drugo z drugim gre. Če se znajdeš pred skladbo, ki jo moraš igrati, je to v bistvu potreba, če ti to predstavlja veselje, toliko bolje. Spet se zgodi, da igraš glasbena dela iz same želje po igranju, na lepem pa se znajdeš v položaju, ko isto glasbeno delo zaigraš zaradi potrebe.
Učiteljevanje ali koncertni oder, to je zdaj vprašanje!
Učenje v nižji glasbeni šoli me ne veseli najbolj. Ni moj cilj niti želja učiti otroke od samega začetka. Lažje si sebe predstavljam kot učitelja oz. profesorja na kakšnem višjem nivoju. Če sem iskren, je to zato, ker se v bistvu ne bi znal spopasti s problemi, ki jih imajo otroci, ko pridejo v puberteto. Dokaj hitro se zgodi, da se jim instrument ali/in teorija preprosto zamerita, če v tem obdobju nimajo ob sebi pedagoga, ki bi to znal diplomatsko rešiti. Ta vzorec je potem zelo težko popraviti. Ta hip si torej učenja v nižji glasbeni šoli resnično ne morem predstavljati. Lahko pa se zgodi, da bom čez nekaj let mnenje povsem spremenil.
Imaš kakšen ‘načrt B’? Torej, če kitara ne bi obstajala, bi …
To je zelo težko vprašanje. Zelo sem vesel in hvaležen, ker se lahko ukvarjam z nečim, kar me veseli. Živimo v hudih časih in večina ljudi sploh ne ve, kaj bi pravzaprav počeli … ali. bi študirali … ljudje nimajo služb … Večkrat pomislim, kako mi je lepo, da se mi ni treba ukvarjati s takšnimi vprašanji. Vesel sem, da mi ni bilo treba ob koncu četrtega letnika razmišljati, kaj bom sam s seboj in kam se bom vpisal naprej. Imam možnosti za delo, ni se mi treba ukvarjati z vprašanji, kot je ‘kaj bom delal čez pet let’. Če ne bom imel česa početi, bom šel na ulico in delal tam.
Kaj poleg kitare še uvrščaš na prednostni seznam?
Načeloma je na prvem mestu res kitara, težko pa bi živel samo s tem. Zelo uživam v športu. To me sprošča in ohranja pri energiji. Torej bi bil seznam tak: glasba in šport. Če sem popolnoma iskren, si glasba in šport delita isto mesto. Lažje bi se ves dan preganjal na športnem igrišču kot kak otrok, kot pa igral kitaro. Znotraj glasbe so: kitara, lutnja, stara glasba in skupinsko muziciranje.
Je kitara tvoja ljubezen na prvi pogled?
Ne, ne. Nisem tak kot otroci, ki hodijo v glasbeno šolo zaradi povsem svojega lastnega veselja in celo sami silijo k igranju – »hočem igrati, hočem igrati«. Ne spomnim se, da bi bil tak. V nižji glasbeni šoli sem igral klavir. Zelo dobro pa se spominjam dneva, ko sem se igral s prijatelji pred glasbeno šolo, hkrati pa so potekali sprejemni izpiti za kitaro. Oče mi je dejal: »Pridi, greva.« Spominjam se, da sem se nadvse želel igrati, a sem moral z očetom. Opravil sem sprejemni izpit za kitaro in bil sprejet. Vse v zvezi z glasbeno vzgojo je pri nas potekalo nekako naravno in spontano.
Bi želel spremeniti svet?
Zdi se, da je vse to preveč zakomplicirano. Težko je verjeti, da bi lahko en sam človek svet v tem trenutku obrnil na bolje.
Kako ocenjuješ slovenski kulturni prostor?
V redu je … na zunaj. Pri tem se je treba zavedati majhnosti in zaprtosti naše Slovenije. Poudariti je treba, da je v našem malem prostoru kvaliteta in veliko je kulturnega dogajanja. To je velik plus. V Ljubljani so vsak večer najmanj po trije koncerti. Zelo dobro. Včasih človek niti ne ve, kam bi šel, kaj bi šel poslušat. Tukaj pa vsekakor vidim luknjo v medijski odzivnosti. Potrebne bi bilo več reklame za te dobre koncerte.
Tekmovanja …
… mi niso nikoli predstavljala nujnega zla. Rad bi dejal, da so nujna, a zla tukaj ni opaziti. Imam občutek, da tekmovanja predstavljajo nujno zlo tistim, ki so na njih neuspešni. Sam nisem ravno zelo navdušen nad tekmovanji, a gledam na to kot na loterijo: lahko prejmeš nagrado, »zadeneš« veliko koncertov ali skleneš nova poznanstva.
Ta hip si poustvarjalec klasične in stare glasbe. Te kdaj zamikajo tudi modernejše glasbene vode?
Zelo mi je všeč jazz. Rock me ne pritegne. Pred časom sem bil okaran, ker še nisem bil na nobenem koncertu rocka, češ, kakšen kitarist pa si, ko pa nisi nikoli obiskal nobenega koncerta na stadionu. »Elektrika« me ne zanima najbolj, jazzovske harmonije mi bolj »potegnejo«. Ne morem reči, da mi je jazz blizu, a predstavlja zelo zanimivo glasbeno zvrst. Načeloma se raje gibljem v tej »dolgočasni« klasični glasbi.
Čez deset let boš …
10 let … slišati je zelo daleč v prihodnosti. Ne vidim tako daleč naprej – niti karierno niti osebno. Najprej moram narediti vse izpite in diplomirati. Razmišljam tudi o študiju v Zagrebu, kamor bom, če bo vse po sreči, odšel drugo leto na podiplomski študij. Nato se bom odpravil tudi kam dlje … razširit krila.
Ajda Hovnik Plešej
Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 44, št. 2 (april 2013)
